Ekipa Jumbo-Visma je postala prava velesila v svetu kolesarstva. A dejstvo je, da so Nizozemci odlični pri sestavi in izgradnji ekipe, kjer jim je v zadnjih letih resnično uspelo najti svetu neznane kolesarje ter iz njih narediti ene najboljših na svetu (Roglič, Kuss ...), a hkrati je tudi dejstvo, da nikakor ne blestijo, kar se tiče same taktike med dirko.
Kdo se ne spomni, kako je pred dobrim letom njihov incident z malo potrebo skoraj pokončal naskok Primoža Rogliča na Giro, zdaj pa so s katastrofalno ekipno taktiko skoraj uničili še njegovo Vuelto, čeprav kaj takega ni bilo očitno na prvi pogled.
Neizkušenemu očesu je namreč delovalo, da ima ekipa ves čas vse pod kontrolo ter da so Rogliča na vsaki etapi pripeljali do tja, kjer je bilo treba. A legendarni kolesar Chris Horner je v svoji oddaji "The Butterfly Effect" lepo analiziral zgrešeno taktiko ekipe Jumbo-Visma na zadnji, odločilni etapi, ki bi na koncu Rogliča skoraj stala skupne zmage.
Po etapi so namreč vsi slavili Rogličevega moštvenega kolega Lennarda Hofstedeja, ki je v odločilnih trenutkih nudil zavetrje Primožu ter mu nudil prepotrebni oddih, da se je lahko podal v lov za Richardom Carapazom. Končalo se je sanjsko. A ravno Hofstede in njegov beg bi prav lahko pokončala Rogliča.
Kaj za vraga je sploh počel Hofstede v begu? 160 kilometrov pred ciljem se je izoblikoval beg in Jumbo-Visma je vanj poslala svojega kolesarja. Zakaj? Hofstede ni dober v vožnji na klanec, ne more dobiti etape, nikomur v samem begu ni bilo mar, da je Nizozemec zraven. Jumbo-Visma s tem ne pridobi čisto nič, a izgubi ogromno.
Jumbo-Visma vozi na čelu glavnine, a je zdaj brez enega najbolj pomembnih kolesarjev iz začetka etap. So brez Hofstedeja, ki bi nadzoroval beg, zato mora to vlogo zelo zgodaj prevzeti izjemni Robert Gesink, ki opravlja odlično delo, a se začne trošiti dosti prezgodaj.
Prav tako je zdaj Gesink zadolžen za vožnjo na čelu, tako da ne more opravljati svoje običajne naloge, da se odpravi nazaj do ekipnega avtomobila po vodo. To vlogo mora zdaj dosti prezgodaj prevzeti eden izmed treh Rogličevih super-pomočnikov, ki bi moral počivati ter varčevati moči za poslednje klance. Po vodo se tako odpravlja kolesar, ki je poleg Seppa Kussa najbolj navduševal v preteklih tednih, mladi Jonas Vingegaard.
Naslednja katastrofalna odločitev ... V begu imamo močno zainteresirani ekipi Groupama FDJ in UAE Team Emirates, ki si želita svoja ubežnika Davida Gauduja in Davida de la Cruza popeljati v prvo deseterico v skupnem seštevku, a obenem nista niti najmanj nevarna Jumbo-Vismi in Primožu Rogliču, saj najbolj nevaren izmed dvojice zaostaja devet minut in pol.
A Jumbo-Visma se je popolnoma nepotrebno odločila, da begu ne dovoli prednosti večje od treh minut, kar pomeni, da so se njeni kolesarji nepotrebno trošili v ospredju, saj so morali narekovati peklenski tempo. Obenem pa bi Jumbo-Visma ravno najbolj profitirala, če bi dopustila, da si ubežniki privozijo večjo prednost.
Če bi se de la Cruz in Gaudu začela približevati najboljšim kolesarjem, bi to pomenilo, da bi se njihove ekipe ustrašile za skupni seštevek in bi v ospredje glavnine poslale svoje kolesarje, da začnejo narekovati svoj tempo ter topijo prednost ubežnikov, s tem pa bi kolesarji Jumbo-Visme lahko v miru počivali.
Gesinku ne bi bilo potrebno voziti v ospredju, Vingegaardu ne bi bilo potrebno hoditi po vodo ... preprosto katastrofalna napaka, ubežnikom bi namreč lahko pustili tudi 10 minut prednosti, saj bi s spočitimi kolesarji brez težav zaostanek znižali na zadnjem klancu, a Jumbo-Visma se je nerazumno odločila za drugačno taktiko.
30 kilometrov pred ciljem imajo tako ubežniki le minuto in pol prednosti, tako da se celo Marc Soler iz glavnine odloči, da se bo samostojno podal za njimi. Pospeševanje dokončno izprazni Gesinka, v ospredju pelotona pa se tako znajde Vingegaard. Prav tisti, ki je trošil moči z lovljenjem najhitrejših, kadar se je moral odpraviti po vodo. Zakaj Jumbo-Visma vozi v ospredju in se muči z lovljenjem ubežnikov, še kar ni znano.
Kdo pa se zdaj odpravlja nazaj po vodo? Ja, edini možnosti sta le še Kuss in George Bennett, ki ponovno prezgodaj po nepotrebnem trošita svoji moči. Nato pa se začne odločilni klanec in tu postane očitno, kako zgrešena je bila taktika ekipe.
Izjemni Vingegaard, ki po navadi prevzame vajeti v svoje roke na začetku odločilnih klancev, je že 20 kilometrov vozil sam v ospredju. Opravi sicer odlično delo, a seveda ostane brez moči dosti prezgodaj. Narekovanje tempa tako prevzame tudi že precej izmučeni Bennett, ki uspe voziti v ospredju le še kakšen kilometer, preden se tudi sam izprazni.
Ob Rogliču tako ostane le še njegov najbolj zvesti pomočnik, ki mu sicer vedno stoji ob strani, Sep Kuss. Kolesar, ki je že cele tri tedne opravljal najtežje delo na najbolj zahtevnih klancih, ki se je moral tekom etape vračati po vodo. Obenem pa se znajde na čelu glavnine na popolnoma drugačnem klancu, kot so bili vsi prejšnji. Na letošnji Vuelti namreč še ni bilo takšnega klanca, ki bi bil popolnoma gol. Pomemben faktor tako postane veter, ki piha naravnost v obraz kolesarju, ki vozi na čelu glavnine.
Nato pa se začne dogajati. Prvi napade Hugh Carthy in Kuss odgovori ter pokrije njegov poizkus, a hkrati tudi porabi še zadnje atome moči. Roglič, kolesar z najmočnejšo ekipo, ostane popolnoma sam. Kisovčan mora tako sam pokrivati napade Carapaza in Carthyja, saj vsak izmed njiju predstavlja nevarnost, hkrati pa ne more računati na pomoč moštvenih kolegov.
Ko odločilno napade Carapaz, se Roglič znajde v hudih težavah in reši ga lahko le še čudež. In čudež se resnično pojavi ... Lennard Hofstede!
Jumbo-Visma je imela na zadnji etapi popolnoma zgrešeno taktiko, a jih je rešilo neverjetno naključje, da je Roglič ujel svojega sotekmovalca ravno na edinem ravninskem odseku tega vzpona. Če bi ga Roglič ujel malce prej, ko je trasa še vedno vodila na klanec, ne bi imel od Hofstedeja, ki bi takoj zaostal, niti malo pomoči. Tako pa je po čisti sreči ujel sotekmovalca na ravninskem delu ter iztisnil iz njega še vse, kar je imel.
Jumbo-Visma je tako po mnenju Hornerja popolnoma zamočila zadnjo etapo, a sta hkrati igra naključij ter seveda tudi izjemna Primoževa vožnja, potem ko je moral sam loviti vročega Carapaza, vendarle odločila ta epski spopad v njihov prid.
Analizo najstarejšega zmagovalca Vuelte vseh časov so podprli številni kolesarji, med drugimi tudi Jani Brajkovič, ki je na Twitterju zapisal, da je Roglič ravnokar dokazal, da se lahko dobi znamenito tritedensko dirko tudi z najslabšo ekipno taktiko v zgodovini kolesarstva.
Jumbo je svojega kolesarja poslala v beg ravno zaradi pomoči v zadnjih 2 kilometrih , upoštevati pa je bilo treba …