Prvi nastop na WFC in prva zmaga …
Moral sem paziti, da nisem izgubil pred domačimi gledalci, saj si res nisem smel privoščiti poraza. Vedel sem, da ima Grigor močan desni kroše in to sem odlično pazil skozi celo borbo. V izmenjavo udarcev nisem želel iti, saj že od novembra nisem imel borbe. Bil sem kar nekako zbegan. Pravzaprav sem zaradi tega bolj zadovoljen, da sem oddelal vse tri runde, da sem dobil pravi občutek.

Kaj vas čaka v prihodnjih mesecih?
Septembra čakam na povabilo na K-1 turnir na Nizozemskem. Sedaj bom videl, kako mi bodo naklonjeni sponzorji. Potrebno se bo dobro pripraviti, saj bodo na turnirju tri borbe v eni noči.

WFC?
Upam, da me bo organizator povabil tudi na naslednji WFC. Želim si veliko nasprotnikov. Najraje pa Tufekčića, s katerim imam še nekaj neporavnanih računov iz borbe v Trstu, ko je zmagal nezasluženo.

Vi ste že nekaj časa vpeti v svet borilnih veščin pri nas in dobro poznate razmere. Kakšno je stanje borilnih športov v Sloveniji?
Vidim, da so v nekem vzponu. Več takih prireditev, kot je WFC bi moralo biti, da bi se še bolj širilo. Sicer pa v zadnjih petih letih so se pri nas borilni športi zelo razširili.

Kje pa so naše največje pomanjkljivosti v primerjavi z ostalimi?
Manjkajo nam predvsem sponzorji. Tako nam borcem kot organizacijam. Tudi pri trenerjih smo zelo šibki. Kar se tiče slovenskih borcev, smo vsi neke vrste pionirji.

V Sloveniji je opaziti kar nekaj različnih skupinic, ki delujejo za sebe in so pravzaprav skregane med seboj. Zakaj se to dogaja?
Po mojem mnenju niso ravno skregani med seboj, ampak vsak ima v glavi svoj film. Kot vsako podjetje teži k svojim ciljem in to dela. Verjetno bi se morali združiti in poskušati čim več znanj izmenjevati med seboj.

Vi ste se pred leti znašli v sporu s Slovensko zvezo tajskega boksa in ste za nekaj časa celo prekinili z borbami. Kaj se je dogajalo?
Ne, nisem se nehal boriti, ampak enostavno sem nehal nastopati za Slovensko zvezo tajskega boksa. Šlo je predvsem za to, da nismo imeli skupnih pogledov. Pravzaprav sama zveza ni vsega kriva, tudi s strani Olimpijskega komiteja Slovenije so bili problemi. Sami smo si namreč morali plačevati pot na svetovna prvenstva. Nosili smo slovensko zastavo, vse stroške pa smo si morali plačevati sami.

Če se obrnemo le čez mejo proti našim sosedom Hrvatom, kjer so te stvari veliko bolj urejene …
Hrvati imajo vse veliko bolj pokrito, če pri njih kdo osvoji kolajno na svetovnem prvenstvu, dobi štipendijo, ki je seveda odvisna od kategorizacije in uspeha, ki ga doseže.

Bi se morali zgledovati po njih?
Vsekakor.

Kako gledate na uspehe Dejana Zavca, ki je najuspešnejši slovenski športnik, ki se ukvarja z borilnimi športi?
Vsaka čast, kap dol pred njim. Vse pohvale Dejanu. Že od mladosti naprej se je trudil. Dokazal je, da če vztrajaš in delaš nekaj, kar imaš rad in slediš svojim sanjam, prideš do uspeha.