Pa da smo si na jasnem, nisem pretiran ljubitelj košarke. V bistvu sem jo nehal spremljati, ko je Michael Jordan začel igrati golf. A vseeno, bil sem na tekmi, ko smo razbili Špance, ne zaradi sebe, ampak svojega sina, ki še ne ve, kako razdeljen je ta narod, ki ne vidi ničesar pozitivnega v ničemer. Vsi zeleni, pa če so pod majico rdeči, črni ali roza, so v dvorani dihali kot eno, končno sem se tudi sam znova počutil kot del nečesa večjega. Da smo narod, ki zna stopiti skupaj in narediti velike stvari. Skupaj ali brez peterke na parketu. Trivialno? Morda. Po zmagi sva se s sinom spontano objela … Povejte mi še kakšen trivialen razlog za objem med očetom in sinom? Šport mladino potegne iz ulic, postavi jim vzore, cilje, daje voljo, da ne odnehajo …
Evropsko prvenstvo bo trajalo slabih dvajset dni. Državo smo uničili v dobrih dvajsetih letih. Nam bo teh slabih dvajset dni res nametalo toliko peska v oči, da bomo izgubili spomin? Res ne znamo stopiti skupaj oziroma pustiti, da vsaj ljudje stopijo skupaj in kričijo Kdor ne skače, ni Slovenc! Res smo zagaman narod, ki mu ni rešitve, če še svoje uspehe vidimo kot orodje za manipuliranje in ne to, kar v resnici so. Tisto, kar nas povezuje. Torej tisto, zaradi česar nam nihče ne more ukrasti države.
Kruha in iger? Lepo vas, no, prosim.
Res smo zagaman narod, ki mu ni rešitve, če še svoje uspehe vidimo kot orodje za manipuliranje in ne to, kar v resnici so. Tisto, kar nas povezuje.