Po biatloncu Jakov Faku je v domovino prispel še drugi sloveneki dobitnik medalje v Pyeongchangu, deskar Žan Košir. Njegov nepričakovani uspeh v Južni Koreji je malce skazila polemika glede merjenja časa, zaradi česar so z bronastim olimpijcem sočustvovali tako domača kot tuja športna javnost.
Košir je v polfinalu olimpijskega paralelnega veleslaloma na videz premagal domačina Lee Sang-hoja, a ostal brez finala, saj je Južnokorejec prej presekal laserski snop merilne naprave. Čeprav je Košir prvi prepeljal ciljno črto, se je po objavi uradnega časa napredovanja veselil Sang-ho.
Polemika, ki je močno odmevala na družbenih omrežjih, je dvignila veliko prahu. Odzval se je tudi Olimpijski komite Slovenije (OKS), v imenu katerega je predsednik Bogdan Gabrovec zatrdil, da je bila polfinalna tekma regularna in da Južnokorejci dajo preveč na čast in športnost, da bi si privoščili mahinacije, s katerimi bi svojemu deskarju pomagali do odličja.
Košir, ki se ni strinjal z izidom tekmovanja, se je kljub razočaranju zbral in poskrbel za drugo slovensko medaljo v Pyeongchangu. Po tekmi je izrekel kar nekaj ostrih besed na račun Mednarodne smučarske zveze (Fis), neprizanesljiv pa je bil tudi do Smučarske zveze Slovenije (SZS) in drugih domačih smučarskih institucij, ko je dejal: "Jaz svojih otrok ne bi dajal tem živalim, da jih na koncu uničijo."
Jeza je nekoliko splahnela po prejemu olimpijskega odličja, ob pristanku v Sloveniji pa o razočaranju ni bilo ne duha ne sluha. "Vem, da je to veliko bolj pozitivno vplivalo name, kot sem na začetku mislil, da bo. Na začetku je bila vseeno močna jeza oz. mi je veliko ležalo na duši. Zdaj sem tisto dal iz sebe," je povedal 33-letnik.
Košir se je v ciljni areni olimpijske tekme že razveselil uvrstitve v finale, nato je sledil velik šok. Pred malim finalom je bil deležen spodbude številnih sotekmovalcev, ki so ga opominjali, da ima še vedno možnosti za medaljo, zato ne sme dopustiti, da bi mu jeza zameglila razum. Kot je povedal sam, si niti ne želi predstavljati, kako bi bilo, če se takrat ne bi zbral in bi zaradi čustev ostal brez brona.
O prihodnosti še ni razmišljal, prepričan pa je, da na belih strminah še ni rekel zadnje besede. "Še vedno bom pa to počel. Na kakšnem nivoju, ali bo to dovolj za svetovne pokale ali za olimpijade, pa ne vem. Definitivno pa deske ne bom postavil v kot. Če bom čutil v nogah, da sem na nivoju, bom šel na tekmo," je povedal.
Kratkoročni cilji so precej konkretnejši. "Za začetek bi šel malo pod tuš. Nekaj bom pojedel, da bom začutil, da sem doma."