Povsem človeško, če se izognem besedi slovensko, je, da smo pri pisanju o športu bolj nagnjeni k negativni kritiki s kavča, v tem primeru s stola, kot pa pohvalnim besedam. In v tem smislu sem pred kolesarsko dirko po Sloveniji želel pokritizirati državo in njene institucije, a zdaj tega v tem primeru ne morem.
Država je nekaj naredila prav. Malce pozno, ampak ... Pošteno se mi zdi, da zdaj ne zamenjam načrtovane teme in si izberem druge za 'šinfanje', ampak pač namesto negativnega prizvoka besed izberem nekoliko lepše stavke.
Pred nekaj časa mi je znanec dejal, da si ne bi nikoli mislil, da se mu bo žena pridružila pri gledanju kolesarstva po televiziji. A prav to počne z njim zdaj vsako poletje, ko je na sporedu dirka po Franciji. Zakaj? Ker si lahko v prenosu ogleda znamenitosti, ki jih ponujajo francoska mesta in podeželje ter v mislih kdaj načrtuje tudi obiske teh krajev, čeprav se to v večini primerov ne zgodi. Športna plat dogodka je za soprogo manj pomembna.
O teh besedah sem razmišljal, ko sem si pred tedni ogledal prenos ene izmed etap dirke po Hrvaškem in si ob posnetkih kamer dejal, da je to izjemna reklama za hrvaški turizem. Naslednja misel je bila, zakaj se to ne zgodi pri nas, zakaj v tem primeru v Sloveniji razmišljamo drugače kot v Franciji, Italiji, Španiji, na Hrvaškem in drugje, zakaj je na primer Slovenski turistični organizaciji (STO) dovolj, da sodeluje le pri zimskih svetovnih pokalih, ki na primer nekoga v Belgiji, Španiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji (gre za kolesarske države in potencialne turiste) sploh ne ganejo.
O tem sem želel spregovoriti z organizatorji dirke po Sloveniji, sledil pa je šok (tokrat prijeten), ko sem tik pred novinarsko konferenco izvedel, da je na tem področju naposled le prišlo do sodelovanja z državo preko STO, štiridnevno dirko po Sloveniji pa si bo na Eurosportu, ki ga lahko spremljajo v 99 državah po svetu, lahko ogledalo precej več ljudi.
Trasa etap je pripravljena tako, da bodo na ogled postavljenje slovenske znamenitosti in bosta med drugim na primer lahko tudi slovita ameriška igralca Denzel Washington in Gene Hackman nekaj izvedela o lipicancih. V filmu Škrlatna plima se sicer prepirata o njih. Morda bo še kdo drug opazil, da ne prihajajo iz Španije, Portugalske, kot trdijo v filmu, ali iz Avstrije, Italije ali Hrvaške.
Tudi pri nas se je tako naposled nekdo zganil in uvidel, da se lahko mimo turističnih sejmov in Planice naredi še kaj za promocijo države. Sicer pa topla voda ni bila ravno odkrita. Tukaj si država le zasluži pozitivno točko. A še marsikaj bi se lahko storilo! Večkrat bi se lahko, tako kot v tem primeru, 'odločevalci' le obrnili na dobre prakse iz tujine (težave so marsikje podobne), manj govorili in raje več naredili, še zlasti pa se manj kazali ob športnih uspehih, ki se jih v večini primerov ne tičejo.
Če je eden izmed ciljev ukvarjanje populacije s športom in s tem ohranjanje neke ravni zdravja pri ljudeh (s tem bi precej privarčeval tudi zdravstveni sistem), bi se vsaj spodobilo, da država poskrbi za številne klube, ki gradijo osnovno bazo v vsakem športu.
Ne bom trdil, da je bil predlog, ki ga je ena izmed strank dala v parlamentu, in ki je govoril o olajšavah za tiste, ki bi sponzorirali posamezne klube, dober in pravilen, saj podrobnosti predloga ne poznam, me je pa vsekakor zmotilo dejstvo, da je bil tako vehementno zavrnjen. Brez vsakršne razprave.
Enako je bil zavrnjeno točenje alkohola na športnih prireditvah, ki bi sicer marsikateremu klubu olajšalo obstoj. Najbrž vse v stilu, ki ga poznamo v slovenski politiki, ko se možje in ženske na vrhu najprej vprašajo, kaj pa imam jaz od tega. Šele kasneje so važne želje in potrebe tistih, ki so nižje na lestvici.
igor.kovacic@zurnal24.si