Selektor je bil – tako kot igralci – po izpadu s svetovnega prvenstva telesno in duševno izmučen. "Moram priznati, da je malo prišlo za mano. Zdaj sestavljam mozaik in ustvarjam sliko. Šele ko sem s prijatelji gledal finale, sem videl, kakšna širina je to, kakšna velikost, kje smo mi pravzaprav bili," se spominja Kek.
Matjaž, svetovnega prvenstva je konec. Je Španija zasluženo na vrhu?
Španci so zasluženo prvaki. Iz tekme v tekme so dvigovali formo. Finale je bil pričakovano agresiven, na meji incidenta. Vložek je bil velik. V to gre nogomet: tesno pokrivanje, agresivnost, vse se dogaja na majhnem prostoru.
Naša reprezentanca je opravila dobro delo ...
Brečko in Jokič sta odigrala zelo dobro prvenstvo. Birsa je dokazal, da je dozorel, da je strahovit potencial. Sem pa morda pogrešal hitre prehode, ki so nas krasili v jesenskih kvalifikacijah. Vzrok se skriva tudi v tem, da so se nasprotniki na nas bolje pripravili. Lahko pa žogo dlje zadržimo v posesti, cirkulacija je hitrejša ... Ekipa je dovolj mlada, da se razvija naprej.
Potrebuje pa verjetno kakšno osvežitev?
Imamo reprezentanco, ki prihaja v najboljša leta. Zbira prepotrebno kilometrino, naši najboljši prihajajo do 40 in več tekem za reprezentanco. Konkurenca pa je nujno potrebna. Neumno bi bilo, da bi zaspali. Ali smo sposobni ponavljati te rezultate v vsakem kvalifikacijskem ciklusu? Mislim, da je ta malo huda ... Treba pa je narediti vse, da bi se to vendarle zgodilo.
Matjaž Kek
Nekdo je pač vrgel bombo ... Neko zanimanje se je pokazalo, toda zadeva ni bila taka, da bi me pri teh letih zanimala. To je priznanje za moje delo, a pri meni prevladuje športni motiv. Tu pa vidim le slovensko reprezentanco. Upam, da bom realiziral tudi finančne cilje. Sem pa zadovoljen z zelo korektno pogodbo, ki jo imam z Nogometno zvezo Slovenije (NZS). V njej sta klavzuli, da lahko NZS mene odpusti in da lahko jaz prekinem pogodbo. Sodelovanje s fanti in strokovnim štabom je na najvišji možni ravni, upam pa, da se bo uredila komunikacija med igralci in NZS. Tu smo izgubljali preveč nepotrebne energije. Ko zdaj pri sebi delam obračun, lahko rečem, da nas je nekoliko preveč obremenjevala bojazen, da bi ponovili korejsko zgodbo.
Po tekmi z Anglijo ste iskrico o morebitnem odhodu prižgali sami. Zakaj?
Ker mi je v zadnjih šestih mesecih ogromno energije pobralo dejstvo, da komunikacija ni bila taka, kakršna bi morala biti. Potem pa se porodi vprašanje: če se to ne bo uredilo, ali je smiselno vztrajati? Začneš razmišljati in se vprašaš, ali to vodi v veliki pok, ki so ga mnogi pričakovali. Kar se tega tiče, smo šli v Južno Afriko z zelo veliko hipoteko. Na koncu smo vse dobro izpeljali in to je pomembna šola.