Bližamo se odločilnima tekmama z Albanijo in Ciprom. Kakšne so ugotovitve po zadnji prijateljski tekmi s Finsko, ko niste imeli na voljo popolnega kadra?
Tekma s Finsko nam ni prinesla praktično nič. Akcije v takšnih terminih so smiselne le za tiste reprezentance, ki imajo že utečen ustroj in hierarhijo. Če kličeš novega igralca za takšno akcijo, je to nekoristno. Avgustovski termin, pa tudi februarski, sta smešna, nepotrebna.

Kaj lahko prineseta Kevin Kampl in Josip Iličić? Slednji v Fiorentini še nima konstantnega igralnega mesta?
Kampl nam je že prinesel dinamiko in energijo, on je povezovalen in aktivira igralce okrog sebe. Pri Iličiću pa je že čas, da tudi on nekaj prispeva. Upam, da čim prej. Danes potrebuješ raznolike igralce, ki lahko igrajo na levi, desni, na sredini. Tako da niti ni važno, kje igra. Finska je bila lep primer. Ne veš, kje v danem trenutku kdo igra. Ampak na to morajo biti igralci pripravljeni. Tudi Kampl v Salzburgu igra na več položajih. Z njim smo veliko dobili. Kar se tiče pa Iličića ... Že v preteklosti smo imeli igralce, ki so izjemno igrali za klub, za izbrano vrsto pa ne. Eden takih je bil moj soigralec Roberto Mancini. Razlogov za to pa ne poznam. Če je Iličić naš najboljši, upam, da bo to pokazal že sedaj. Potem pa njegov agent reče, da ni pripravljen za 90 minut. Selektor mora biti pa potem pameten. Mene nihče ne vpraša, v kakšnem stanju dobim igralce. Naša situacija ni rožnata. Tudi Birsa ima podobne probleme. Mi pač ne moremo prestaviti tekme. Izjava agenta je alibi. Kaj naj zdaj storim? Naj ga ne dam v igro?

Ste zadovoljni s potekom prestopnega roka, kar se tiče reprezentantov?
Jokić je naredil korak naprej. Sedaj je nared, a škoda, da se je na Finskem poškodoval. Sicer pa sem si želel, da bi tudi Birsa prestopil že prej in opravil priprave z ekipo. Tudi za Iličića so bazične priprave izjemno pomembne, pa jih spet ni opravil. Zakaj, pa ne vem.

Veliko reprezentantov igra v Italiji. V primerjavi z vašim prvim mandatom jih tudi več redno igra. Za vas je to najbrž dobrodošlo.
Ne vem, če je temu res tako. Če je nekdo zadovoljen s 15, 20 minutami na tekmo ... V vsakem klubu se ve, katere tekme so najbolj pomembne. In takrat se ve, kdo bo igral, če ni nekih poškodb ali kartonov. Da redno igraš pomeni to, da začenjaš takšne tekme.

Sedaj spremljate več tekem Prve lige. Ali slovenski klubski nogomet napreduje, stagnira, nazaduje? Kakšna je primerjava z vašim prvim mandatom?
Slovenski klubski nogomet je v nekaterih aspektih napredoval, npr. pri infrastrukturi. Se pa nogomet konstantno spreminja. Je pa nek pojav, ki ga ne znam razložiti. Kronično manjka hitrosti, v celotni regiji. Ali je to tak čas, ali selekcija, ne vem. Včasih smo imeli veliko več hitrih, živahnih igralcev. Po tem atributu sedaj npr. izstopa Damjan Bohar. Tudi reprezentanci to manjka. Včasih smo imeli Đonija Novaka, Mladena Rudonjo, Milana Osterca, Roberta Englara. Cela naša liga je taka. Takšnih igralcev ni. Posledično v našem prvenstvu manjka agresije in hitre igre, kar se pokaže v tekmah proti boljšim ekipam. To se je pokazalo tudi na tekmah Maribora z Viktorio. Za vse bi bilo boljše, če bi imeli tri ali štiri takšne ekipe, kot je Maribor. V naši ligi se količinsko ne teče nič manj kot npr. v nemški Bundesligi. A vse gre bolj počasi. Ta trenutek pa spremljam bolj ali manj Maribor. Nekaj pa me prav jezi v slovenski ligi. Ne razumem, da je nekdo vsako leto pet kilogramov pretežak. Tudi če nimaš zajetnih financ, se da delati s fanti, ki so željni pravega športnega udejstvovanja in skrbijo zase.
Foto: Anže Petkovšek Srečko Katanec intervju hala Tivoli Zakaj je Maribor daleč pred vsemi v Sloveniji in zakaj Olimpija že nekaj let caplja za svojimi rivali? Zakaj v Ljubljani ni gledalcev?
V Mariboru živijo za klub in zanj navijajo do konca tekme, ne glede na vse. In to je prav. Po koncu tekme pa lahko pokažeš svoje nezadovoljstvo. Tu Štajercem lahko le čestitam, imajo izvrstno vzdušje. Če bi bila povratna tekma Maribora z Apoelom pred ljubljanskim občinstvom, bi Maribor tekmo izgubil. Ker bi publika v 15. minuti začela žvižgati in bi to vplivalo na igralce, padla bi motivacija. V Ljubljani jih ne zanima le zmaga in napredovanje, hočejo gledati tudi lepo igro. V Ljubljani je treba biti strpen in delati, da bo nogomet spet na visokem nivoju. Sicer ni ravno prava primerjava, ampak v Ljubljani je publika podobna kot npr. v Madridu. Hočejo, da se zmaguje, a z lepo igro. Ljubljančani hočejo spektakel in gledajo tekmo kot tekmo. Mariborčani pa gredo navijat za Maribor. Če bi bila naša domača tekma z Islandijo v Mariboru, sem prepričan, da bi jo dobili. Ker bi bil pritisk na sodnika večji in bi bil Islandec izključen že v prvem polčasu. V Ljubljani pa sodnik sploh ni pod pritiskom. Tista famozna tekma z Rusijo v mojem prvem mandatu, ko so nam dosodili enajstmetrovko ob koncu tekme, se ne bi iztekla tako, če takrat za Bežigradom ne bi bilo takšnega vzdušja. O Olimpiji pa sicer ne bi rad preveč govoril. Težko to komentiram, ker nimam vpogleda v klub. Jaz grem samo pogledat tekmo. Zakaj stvar ne gre naprej, pa ne vem. Tam imajo vodstvo, trenerja, svoj proces dela. Ne vem, kakšne smernice ima ekipa in kaj hočejo, zato to težko ocenjujem. Ne vem kako trenirajo, tako da res ne vem, kaj je problem.

Bili ste selektor v Združenih arabskih emiratih in v Makedoniji. Primerjava odnosa javnosti, novinarjev, nogometne zveze do vas?
Povsod so bili odnosi super. Jaz sem vedno oddelal svoje, vedno se obnašam profesionalno in kakor mislim, da je prav. Emirati so bili sploh posebna zgodba. Tam sploh nisem bral časopisov. Je pa posebna štorija, kar se je zgodilo ob odstavitvi naše strokovne ekipe. Dva meseca pred tem smo bili na pripravah v Kaprunu. Tam smo dvakrat tekli po peščeni potki. In po isti potki je tekla tudi ekipa Lyona. Od tam smo šli igrat dve kvalifikacijski tekmi z Indijo, doma smo zmagali 3:0, v gosteh remizirali 2:2. Dva meseca kasneje, med ramadanom, pa smo nato začeli priprave le dva dni pred tekmo s Kuvajtom. In v medijih se pojavi zgodba, da vlada v ekipi nezadovoljstvo, ker smo mi dvakrat tekli po pesku. Kjer je dvakrat tekel Lyon! To je bil naslov v časopisu! Pisalo je tudi, da v primeru poraza s Kuvajtom ne bom več selektor. To so mi pokazali in sem stopil v stik z novinarjem. Problem naj bi bil v tistem treningu v Kaprunu. Mislim, smešno. Risanka (smeh, op. a.). In sem mu povedal, da je isto delal Lyon. Ampak to je bilo za njih narobe, tekmo smo izgubili in takrat sem videl, kaj lahko naredi medij. Po dveh mesecih!  Je pa v ZAE dinamika reprezentance povsem drugačna. Oni lahko kadarkoli prekinejo prvenstvo in imajo reprezentančno akcijo. Njih zanima razvoj ekipe. V Evropi pa si vezan na Fifin termin, imaš par dni in to je to. To je za selektorje velik problem.

Tudi v Makedoniji je bil en zabaven primer. Pride do mene novinar in mi reče, da sploh ne vem, kaj počnejo moji nogometaši. Da je bil eden od njih do petih zjutraj v kazinoju. In ta novinar je bil z njim. Sam sem vedel, kateri igralec je to. Ampak ko jaz dam igralcem prosto, imajo prosto. Kaj nekdo dela iz sobote na nedeljo, me ne zanima. Zakaj mu ni novinar rekel, da mora domov, zakaj je sedel z njim do petih zjutraj? Ker je imel od tega koristi. Sicer pa je bila makedonska izkušnja izredno lepa. In tudi igrali smo "hud" nogomet. Zakaj pa Makedonija ne naredi nadgradnje rezultata? Vedno dobi močno skupino. V mojem času smo igrali z Anglijo, Nizozemsko, Hrvaško, Rusijo ... Tudi zdaj Makedonci odigrajo kakšno izjemno tekmo. S Hrvaško so vodili, potem pa dobili gol s "centra". Na Škotskem bi moralo biti 5:1, bilo pa je 1:1.

Foto: Anže Petkovšek Srečko Katanec intervju hala Tivoli Z novinarji skušam sicer imeti čim manj stikov. Novinar mora imeti svojo avtonomnost, ne sme biti prijatelj. Mora pisati korektno. Če je neka stvar slaba, se ne sme skriti pod dober rezultat. Sam sem to pogosto storil. Po tekmi z Romunijo doma v mojem prvem mandatu, ki smo jo dobili z 2:1, sem dejal, da je bila igra katastrofa. To je treba povedati in napisati. Ne razumem, da se neke stvari ne napišejo, potem pa udarijo na plano čez teden ali mesec dni. Eno je rezultat, drugo pa, kako prideš do rezultata. Mislim, da je prav, da tudi ob zmagi napišeš slabosti, če jih vidiš. To bo koristilo tudi ekipi. Če prikrivaš resnico zaradi evforije, te prej ali slej to udari po glavi.

Delo selektorja in klubskega trenerja - primerjava. Kje so poudarki pri enem in drugem?
V klubu lahko dnevno vplivaš na vse. Tudi na življenje nogometašev, njihove navade, prehrano ... Kot selektor pa ne morem vplivati nič. Jaz lahko le molim k Bogu, da fantje v klubih igrajo in da pridejo pripravljeni. Potem je moje delo zelo lahko. Če imam reprezentanco skupaj vsaj 14 dni, lahko naredim določene stvari. Pri tej akciji tega ne morem storiti, je premalo časa. Igrajo v klubih v nedeljo, sledi regeneracija, mi pa imamo Albanijo v petek. Če to primerjam z delom košarkarskega selektorja, ki ima ekipo tri mesece na kupu ... V treh mesecih lahko na novo izklešeš vsakega igralca.

Kako gledate na  angažma Slaviše Stojanovića in Matjaža Keka v Crveni zvezdi oz. Rijeki?
Pri ocenah trenerjev je treba poznati specifično okolje, v katerem delujejo. Meni se zdi pomembno, da se sprejemajo izzivi. Tudi Guardiola bi lahko sedel doma, pa je šel v Bayern, kjer ga že primerjajo z drugimi in izvajajo pritisk. Če to delajo njemu, nam seveda še toliko bolj. Zato je zame absurdno primerjati delo dveh trenerjev. Tudi statistika me ni nikoli zanimala. Če bi hotel napredovati po lestvici Fife, bi si izbiral tekme s San Marinom, Luksemburgom ... Ampak taka tekma meni ne pomeni nič. Raje grem igrat s Francijo na Stade de France, pa vpišem poraz. V nogometu pa sploh ni vse odvisno od dela. Mi smo že igrali odlične tekme pa izgubili in obratno. Sam sem to izkusil na Azijskem pokalu, ko smo proti Korejcem imeli 25 strelov, pa izgubili z golom v 94. minuti, ki smo si ga zabili sami. In smo zapravili prvenstvo. Zato pa je nogomet to, kar je. Zanimiv primer je Wenger. Seveda ne osvoji nič, če pa vsako leto proda izjemne igralce za bogastvo. On dela eno delo, Mourinho in drugi pa delajo nekaj drugega. Odvisno od interesa kluba.

Katerega igralca s področja bivše Jugoslavije bi imeli, če bi lahko izbirali?
Če bi bila sedaj Jugoslavija še skupaj, bi imel selektor neverjetno težko delo. Sestavil bi lahko tri konkurenčne reprezentance. Potem pa bi si res lahko zamislil profil igralca in ga vpoklical. Trenutno občudujem Josipa Šimunića. On deluje umirjeno, karakterno, izredno. Seveda ima svoje hibe, a deluje noro dobro. Tudi Vučinić je specifičen. To so igralci z dodano vrednostjo, ki so posebni. Tako na igrišču, kot izven njega.

Pred časom so vas povezovali z mestom selektorja Hrvaške. Kako gledate na delovanje sedanjega selektorja naših južnih sosedov Igorja Štimca?
Hrvati imajo zelo dobro reprezentanco. Toda do rezultatov v teh kvalifikacijah so prišli z obilico sreče. Tako da jaz ne bi bil tako prepričan vase, ampak bi analiziral, kako sem prišel do točk. Vrnilo pa se jim je na tekmi s Škotsko, ko so mislili, da bodo zmagali z 10:0. Lepo je, da rečejo, da gredo v Brazilijo. Saj oni imajo ekipo za kaj takega. Sam pa za Slovenijo ne bi upal trditi tega.

Na položaju ste osem mesecev. Bistvene razlike za vas v primerjavi s prvim mandatom?
Bistvena razlika je to, da imamo sedaj precej manj problemov tako na igrišču, kot zunaj njega. Razlika je ogromna. Sedaj so fantje na treningih bolj disciplinirani. Ko rečeš stop, ni več nobenega "šutiranja" po golu. Pri prejšnji generaciji je bilo to drugače, drugače je bilo tudi v hotelu. Kot dan in noč.
Foto: Anže Petkovšek Srečko Katanec intervju hala Tivoli Neigranje Roberta Korena za reprezentanco?
Glede odločitve Roberta Korena mi ni žal. On je imel v reprezentanci specifično situacijo in če se ne čuti, da lahko igra, je prav, da to pove.

Zdravko Mamić?
Mamić je zame legenda. To kar dela Dinamo Zagreb v smislu prodaje igralcev je zame odlično, noro. Tudi v ZAE je nekdo, ki vleče vse niti, pa tam vse "klapa". V Zagrebu bi pa radi imeli denar in zmagovali v Ligi prvakov. To ne gre na naših prostorih. Je pa za pogovor prijeten človek. Ima pa izpade, ki so objektivno zelo zabavni za poslušanje. Ampak Dinamo ima odlično šolo. Oni ne kupujejo na način, kot ti novi umetni klubi, ampak tudi sami proizvajajo odlične nogometaše.

Kakšen odnos do športa imata vaša sinova?
Starejši sin Svit ne igra več košarke, študira krajinsko arhitekturo. Je priden, ampak mora noro delati. Sam kaj takega ne bi nikoli uspel narediti. Mlajši sin Ian Oskar je na motor sedel, ko smo prišli v Emirate in sedaj živi za to. Tega (motokrosa, op. a.) mu ne bi nikoli vzel. Oba sinova pa mislita, da bi zlahka igrala za kakšen dober nogometni klub. Včasih se samo nasmejem, kako sta nedolžno naivna. A generalno ljudje tako gledajo na nogomet, ne vedo pa, koliko odrekanja je za to potrebno. O menjavah in postavah pa se ne pogovarjamo. Včasih me kar mika, da bi mlajšega dal na kakšni prijateljski tekmi za deset minut v igro. Saj ne bi vedel, kaj naj dela (smeh, op. a.).

Ko sem bil jaz star 20 let, sem tudi, če sem se ga napil in prišel domov ob petih zjutraj, ob desetih že tekel. Če gledam moja sinova, v istem primeru ne moreta odpreti oči do sedmih zvečer. Razlika med generacijama se prenese tudi na šport. Včasih so nogometaši počeli marsikaj, kar ne bi smeli, ampak so nato več delali, ker so imeli slabo vest.

Rekordni čas na Šmarno goro?
Časa za vzpon na Šmarno goro nisem meril že okrog deset let. Niti ne nosim ure.

EuroBasket?
Na EuroBasket bom šel na zaključni del v Stožice, prej tako nimam časa.

Za konec?
Za konec bi pozval vse slovenske navijače, da se v čim večjem številu udeležijo tekme z Albanijo in da nam dajo potrebno podporo in energijo.