Vetrna in zaletna izravnava sta v zadnjih letih postali nepogrešljiv del smučarskih skokih, kljub vse večji uveljavljenosti pa še vedno občasno izzoveta negodovanje občinstva. Še zlasti v primerih, ko tekmovalec s krajšim skokom ali poletom po zaslugi neugodnih vetrovnih pogojev ali nižjega zaletišča prehiti tekmovalca z občutno večjo daljavo.
Razprava o legitimnosti sistema, ki ga je zasnoval slovenski strokovnjak Miran Tepeš, je znova dobila krila po prvi seriji zadnje planiške tekme, v kateri je Nemec Karl Geiger s poletom 231 m prehitel Bora Pavlovčiča, ki se je z 249,5 metra povsem približal slovenskemu državnemu rekordu v lasti Petra Prevca (250 m). Geiger je Slovenca ugnal s pomočjo točkovnega pribitka, ki je bil posledica občutnega znižanja zaletišča.
"Sistem izravnave je približno 60-odstotno pravičen, nikoli pa ne bo 100-odstotno pravičen. Tudi ne more biti. Zavedam se, da bi brez tega sistema danes tekmo zelo težko izpeljali, moje iskreno mnenje pa je, da sem raje skakal pred tem, ker so bili skoki takrat še bolj nepredvidljivi. Takrat je imel tudi kakšen nefavorit lahko srečo," je povedal slovenski skakalni as Jernej Damjan, o konkretnem poletu Pavlovčiča pa dodal: "Na tekmi v Planici je bilo vse čisto, tukaj ni sploh nobenega vprašanja. Bor bi se lahko hudoval le nad tem, da bi morali že za njega prestaviti zaletno mesto nižje, ker bi s plus točkami in možnostjo doskoka lahko dosegel višjo uvrstitev, po drugi strani pa se skoku, ki je le štiri metre oddaljen od svetovnega rekorda, in to ne glede na to, kakšen je bil na koncu rezultat, ne bi nihče odpovedal."
Višina zaletnega mesta je praviloma v domeni tekmovalne žirije, izjemoma pa se lahko za znižanje pred nastopom tekmovalca odločajo tudi trenerji. "Ja, pri Markusu Eisenbichlerju, na primer, je bil nalet večkrat znižan, sicer se nisem pogovarjal, ampak mislim, da je bilo to zaradi težav s kolenom. Moram pa se na tej točki strinjati s trenerjem Robertom Hrgoto, ki je dejal, da si vsi fantje želijo poleteti čim dlje, zato jim on z nižanjem zaletišča ne bo odvzel metrov, četudi to pomeni, da bo rezultat morda slabši." je povedal Damjan in dodal, da se v podrbnostmi izračuna vetrne in zaletne izravnane nikoli ni pretirano poglabljal.
"Stvar je mogoče razložiti povsem preprosto. Nekdo, ki štarta z višjega naleta, ima večjo hitrost na odskočnem mestu. Ker ima večjo hitrost, lahko skoči dlje. Delali smo teoretične in fizikalne analize, kakšno hitrost tekmovalci dosegajo z različnih zaletnih mest in koliko ta hitrost vpliva na dolžino skoka. Istočasno smo delali statistične analize tekmovanj v zadnjih desetih letih, kjer se je nalet spreminjal, nato pa na podlagi teh podatkov izračunali vpliv hitrosti na dolžino skoka. Obenem smo izračunali tudi vpliv višine naleta na hitrost tekmovalca. Gre za izračun povprečja. Zaletna izravnava ima lahko različen vpliv na različne tipe skakalcev, a izračun mora temeljiti na hipotetični vrednosti. Ne moremo se prilagajati vsakemu tekmovalcu posebej," je povedal Tepeš.
"Podobno je z vetrom. Veter, ki piha navzgor po skakalnici, ima pozitiven vpliv na dolžino skoka, veter od zadaj pa negativen. Tudi v tem primeru smo delali analize vpliva vetra, nato pa smo na podlagi analiz izračunali povprečno vrednost, ki se uporablja pri izračunu vetrne izravnave. Ob tem moram poudariti, da mi zavestno ne upoštevamo celotnega vpliva vetrne in zaletne izravnave. Ko smo odločali o tem, so imeli funkcionarji različnih smučarskih zvez pomisleke, da bo potem preveč matematike. Skoki so vendarle šport v naravi, kjer je potrebno v zakup vzeti tudi faktor sreče, zato smo se odločili, da bo izravnava nekje na 60 odstotkih. Pred tremi leti se je odstotek dvignil na 70. Bali so se, da se bo ljudem zdelo smešno, če bo tekmovalca z najdaljšim skokom premagal nekdo, ki je skočil manj, a v slabših pogoji. Dandanes to postaja vse bolj sprejeto, izravnava pa se približuje realnemu stanju, ampak nismo še tam."
Čeprav je sistem v rabi že več kot desetletje, pa ima še kar nekaj neizkoriščenega potenciala, a je realizacija le tega tesno povezana s financami. "Vedno so rezerve. Nekaj jih je povezanih z denarjem in meritvami metra, ki ga merimo na petih, sedmih ali desetih točkah. Če bi ga merili na večih točkah, bi bil izračun še natančnejši, obenem pa bi bilo vse skupaj tudi precej dražje. To, kar imamo, je nekakšen kompromis. Sistem je še vedno v razvoju in vsako stvar se da še izboljšati," meni Tepeš.
Pojasnil je še, kako se sistem prilagaja različnim tipom skakalnic. "Princip je enak, vendar je na skakalnicah, kjer je nalet strmejši, vpliv višine naleta večji kot na tistih s položnejšim naletom. Na primer skakalnica v Bischofshofnu, kjer je nalet položen, ima bistveno manjšo zaletno izravnavo kot recimo v Obersdorfu. Upoštevati je treba tudi velikost skakalnice. Pri poletih so izravnave večje, ker je tudi vpliv hitrosti večji kot na manjši napravi. Podobno velja pri strmini doskoka. Na strmejših skakalnicah je vpliv zaleta in vetra večji kot na položnih. Tudi to je upoštevano v izračunu."