Zadnjo tekmo ste zaključili na najlepši možni način s hat-trickom. To bo zagotovo lep spomin.
Zadnja tekma se najbolj vtisne v spomin, saj je to tudi najbolj svež spomin. Zelo sem bil zadovoljen, ker so mi v klubu podarili sliko, ki bo eden najlepših spominov na mojo hokejsko kariero.

Za vami je bogata zgodovina. Po koncu je čas, da obujamo spomine. Katera tekma bo ostala v vašem spominu kot najboljša?
Tako spominov kot dobrih tekem je bilo veliko. Če moram izpostaviti, si bom zapomnil svoj prvi gol v finalu državnega prvenstva, ko sem igral še na Jesenicah. Izpostavil bi tekmo na svetovnem prvenstvu, ko smo v boju za obstanek visoko premagali gostitelje prvenstva Avstrijce, najlepši spomin pa je bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani, ko smo se prvič uvrstili v A-skupino svetovnega hokeja.

Rojeni ste na Jesenicah, zaradi zvestobe Olimpiji pa se vas je prijel vzdevek zeleni Ivo. Ste si kot mlad, nadobuden hokejist predstavljali to?
(Smeh) Ne, nisem si mislil, da bo kdaj tako. V Ljubljani so me navijači res lepo sprejeli in me vedno podpirali. Za to se jim še enkrat zahvaljujem.

Kako so vas zaradi tega sprejemali na Jesenicah? Ste imel kdaj težave?
To je normalno. Ve se, kakšno je rivalstvo med Jesenicami in Olimpijo. Zlasti na začetku so bili pritiski. Ko smo postajali starejši, so se vsi začeli zavedati, da je hokej služba. Bil sem profesionalec. Igral sem tam, kjer sem dobil najboljšo ponudbo.

Večino kariere ste vseeno preživeli v zelenem dresu. Katera generacija je bila po vašem mnenju najbolj nadarjena? S kom ste najraje igrali v napadu?
Imel sem ogromno soigralcev. Najbolje smo se zagotovo ujeli s Kontrecem in Zupančičem. V tem napadu sem najlažje in najbolje igral. S svojimi izkušnjami sta mi veliko pomagala, bili smo prijatelji tudi izven ledu, kar je pomembno za uspeh. Oba sta opravila veliko garaškega dela, da sem sam lahko zabijal gole.

V sezoni 1997/98 ste se preizkusili v klubu Johnstown Chiefs v severnoameriški ligi ECHL. Vam je žal, da se niste preizkusili v NHL?
Večina hokejistov ima že od mladih nog željo zaigrati v ligi NHL. Tudi sam sem jo imel. Na žalost mi ni uspelo zaigrati v njej. V časih, ko sem igral v Severni Ameriki, slog igre ni bil pisan na mojo konstrukcijo telesa. Poskusil sem, zato si nimam kaj očitati. Videl sem, da ameriški način hokeja ni zame, zato sem potegnil pravilno odločitev in ostal v Evropi.

Ste bili kdaj blizu prestopu v ligo NHL?
Ne. S tem se nisem obremenjeval in sem bil zadovoljen z nadaljnjim potekom svoje kariere.

Po vaši poti gre tudi sin Lan. Se lahko ponovi zgodovina in Olimpija dobi še eno legendo z vašim priimkom?
Sin trenira hokej pri Olimpiji. Sem zelo ponosen nanj, tudi zato, ker nadaljuje družinsko hokejsko tradicijo. Pustimo času čas. Star je šele sedem let, meni je najbolj pomembno, da uživa v hokeju in da rad hodi na treninge.

Kaj boste počeli zdaj? Boste še naprej povezani z Olimpijo?
Imam veliko možnosti. Letos sem se preizkusil na nekaj različnih ravneh, od televizijskega komentiranja do treniranja otrok, povezan bom z menedžerstvom. Ostal bom v hokeju, še naprej bom treniral otroke, to je bila vedno moja želja. Z Olimpijo imam pogodbo, da se začnem uvajati v trenerske vode, vabijo me tudi drugi. Dela mi ne bo zmanjkalo.