Kaj pričakujete od EP v Sloveniji?
Ogromno prepoznavnost v Evropi in svetu. Košarkarsko prvenstvo je največje tekmovanje, ki ga naša država sploh lahko organizira. V prihodnosti takšnega tekmovanja pri nas ne bo več, saj smo majhna dežela z majhnimi mesti in temu primernimi dvoranami in stadioni. Pokazali bomo, da smo sposobni organizirati tako velik dogodek, v to ne dvomim. Upam, da bo to EP naredilo tudi veliko za popularizacijo košarke v Sloveniji, še zlasti med mladimi. Želim pa si seveda tudi kolajne. To ni obveza, ampak želja. Če jo bomo osvojili, bo to vrhunec slovenske košarke. Seveda tudi upam, da vse skupaj ne bo v rdečih številkah.
Ste zadovoljni s pripravami na EP?
Vsi ti, ki delajo pri organizaciji opravljajo dober posel. Menim, da se to premalokrat poudari. Vsi se obešamo na manjše slabše stvari in probleme, ki se pojavljajo, ki pa so povesem normalni pri tako ogromnem projektu.
Kaj lahko rečete o reprezentanci po teh pripravljalnih tekmah?
V mojem času so imele pripravljalne tekme povsem drugačen pomen. Takrat smo igrali z največjimi tekmeci – Sovjetsko zvezo, Španijo, Italijo. Te tekme so bile na nož, bilo je enako pomembno zmagati na pripravljalni tekmi kot potem na EP ali SP. Danes so te tekme pomembne le za trenerje. Razmišljanje je zdaj drugače. A to je razumljivo, saj je bilo takrat drugače precej manj dvobojev. Zdaj je težko soditi ali je Slovenija po vseh teh zmagah favorit, ali pa je to Hrvaška, ki je na začetku izgubljala. Pravo sliko bomo dobili šele na EP.
Španci so vedno favoriti in to kljub temu, da manjka kar nekaj košarkarjev. Imajo izjemno zunanjo linijo, pod košem pa Marca Gasola. So odlični, tako tudi Francozi s Tonyjem Parkerjem. Ti dve reprezentanci sta stalnici. Ne smemo podcenjevati Grkov z Vassilisom Spanoulisom. Vsak takšen izjemen košarkar lahko potegne svojo ekipo naprej. Med favorite bi uvrstil tudi Slovence, Turke in reprezentance iz bivše Jugoslavije. Srbi imajo na primer nekaj, kar bi morali imeti tudi naši fantje na tem EP. So prepotentni, prepričani vase. Naši košarkarji bi zdaj morali reči, da so najboljši, da znajo, poleg tega pa igrajo doma. Se pravi Srbi, Makedonci, ki imajo morda celo najboljše vzdušje v uzbrani vrsti, Črnogorci, ki so dvakrat premagali Srbijo v kvalifikacijah. Manjka kakšnih 50 dobrih igralcev in zdaj o kolajni razmišlja 15 izbranih vrst. Odsotnosti povečujejo možnosti ostalih. To prvenstvo bo izjemno zanimivo, če pa je zanimivo, je tudi kvalitetno. Prepričan sem, da bodo na površje prišli tudi nekateri povsem novi igralci.
Včasih se ni razmišljalo o odpovedih. V vaših časih se to preprosto ni dogajalo. Je razlog v prevelikem številu tekem med sezono ali še kje drugje?
Ko sem začel igrati košarko, sem začel tudi sanjati o tem, da bom zaigral za reprezentanco. Seveda nisi niti razmišljal o odpovedi, ko so te poklicali. Mi smo celo lagali, če smo bili lažje poškodovani, skrivali smo poškodbe, če smo računali na to, da bo boljše v tednu dni. Če si zaradi poškodbe izpustil ciklus priprav, si preprosto izpadel, saj je na tvoje mesto čakalo veliko takšnih, ki so bili bolj ali manj enako dobri. Takrat je bilo tudi ključno dokazovanje v reprezentanci. Ko si bil uvrščen med 12 v Jugoslaviji, je to pomenilo, da si med boljšimi tudi v Evropi. Zdaj je drugače. Tekem je precej več, tudi načinov za dokazovanje je več. Danes 15-letnik odigra dve dobri tekmi in okoli njega se pojavijo razni skavti in že se vrtijo ogromne vsote denarja. Mladi košarkarji se lahko dokažejo na različne načine, moti me pa predvsem to, da je v zadnjih letih upadel nacionalni naboj. To se dogaja v celi Evropi, v Sloveniji pa vrsto let nismo mogli zediniti te odlične generacije. Tudi v tujini so mnenja, da bi Slovenija z Rašom Nesterovićem, Matjažem Smodišem, Benom Udrihom in vso to generacijo morala v zadnjih 12. letih osvojiti od tri do pet kolajn. Žal se to ni zgodilo.
Je zdaj zadnja priložnost za kaj takšnega?
Čas dela svoje. Pred štirimi leti je imel nekdo zadnjo priložnost, zdaj jo ima kdo drug. Za Jako Lakoviča, ne bi rad napovedoval, ampak verjetno je to zanj res zadnja priložnost. Igramo doma in treba bo iz petnih žil nekako potegniti dober rezultat.
Tega se skorajda ne spominjam. V Mariboru sem šele po SP prvič šel na košarkarsko tekmo, moram priznati, da si leta 1970 nisem ogledal niti ene tekme po televiziji. Vedel pa sem, da se v Sloveniji dogaja nekaj velikega, da smo postali svetovni prvaki. Nato so se kar naenkrat vsi na zunanjih igriščih podili za žogo in tudi sam sem začel igrati košarko.
Čez osem let pa ste že tudi sami ovojili zlato na SP.
Že leto po naslovu v Ljubljani sem prijateljem začel na široko razlagati, da bom tudi sam nekoč igral na SP. Vsi so se norčevali iz mene, bil sem tarča posmeha kar nekaj let. Nato pa sem že leta 1974 prišel v jugoslovansko kadetsko reprezentanco, takrat so že začeli nekateri razmišljati drugače.
Je padla kakšna stava?
Stavili smo za dva zaboja piva. To je bilo takrat za nas, kot da bi zdaj stavili za avto. Piva sploh nismo pili, a ker je zgledalo tako bolj možato in resno smo stavili za dve "gajbi". Kasneje sem zaigral na SP in osvojil zlato, a teh dveh zabojev piva še nismo spili. Stava je še vedno odprta.