Primož Roglič se je na Giro odpravil kot prvi Slovenec z možnostjo za skupno zmago na tritedenskih dirkah, na koncu pa zabeležil 3. mesto v skupni razvrstitvi. S tem je postal prvi slovenski kolesar z uvrstitvijo na zmagovalni oder ene izmed največjih dirk.
Kot prvi slovenski kolesar je osvojil še dve etapni zmagi na posamičnem Grand Touru (Giro, Tour, Vuelta), prvi je nosil rožnato majico, zadržal jo je pet dni, nato pa sta napočila zgodovinska dneva, ko je Slovenija imela prvega in drugega na dirki po Italiji. Jan Polanc je bil dva dneva v rožnatem, sledil mu je Roglič. In Slovenija je ponorela za kolesarstvom, pojavila se je Roglamanija. Še enkrat se je namreč pokazalo, da slovenski navijači radi skočimo na vlak uspeha (v angleščini za to obstaja izraz bandwagon), na dirko v Italijo pa je odšla množica navijačev, tudi takšnih, ki so najverjetneje prvič stali ob trasi kolesarske dirke.
Generacija z Rogličem, Polancem, Matejem Mohoričem in tudi novincem med elito Tadejem Pogačarjem, ki je z zmago v Kaliforniji postal najmlajši zmagovalec večetapne dirke v svetovni seriji, bo očitno še nekaj časa razveseljevala slovenske ljubitelje kolesarstva, a vse bi bilo precej težje, če jim ne bi pot utirali kolesarji kot so Primož Čerin, Martin Hvastija, Andrej Hauptman, Gorazd Štangelj, Uroš Murn, kasneje tudi Tadej Valjavec in Jani Brajkovič. Če se je Hvastija še z velikimi očmi srečeval s profesionalnim kolesarjenjem, so Slovenci zdaj že pomembni člani največjih ekip.
A dvig Slovencev ima tudi temnejšo plat. "Očitno gredo nekomu v nos slovenski uspehi," se je tako na Giru na nekatere zapise in komentarje odzval Polanc in odvrnil, da je ponosen Slovenec. Ofenzivo so izvedli predvsem britanski in italijanski mediji, ki so večkrat namignili na nepoštene reči v slovenskem kolesarstvu. Prvi so sicer še lani precej manj zainteresirano spremljali nepravilnosti pri Chrisu Froomu, ki je oddal 'čuden' vzorec na Vuelti leta 2017, drugi pa so po stari navadi delali v prid še enega astmatičnega kolesarja v karavani, teh je kar nekaj, Vincenza Nibalija.
Rogliča so tako hitro vpletli v afero z Milanom Erženom in namigovali, da sta sodelovala pri Adrii Mobil, a pri tem priročno pozabili, da je Eržen trenutno eden najpomembnejših mož v ekipi za katero kolesari Nibali. Žal v kolesarstvu, kjer sicer med športi najverjetneje najbolj preverjajo svoje tekmovalce, ne velja dejstvo, da nisi kriv, če ti nekaj res ne dokažejo, ampak je zaradi temne preteklosti športa potrebno res dokazati, da nisi kriv, šele nato ti nekateri verjamejo.
Slovenci sicer nikakor nismo izjema pri zlorabi nedovoljenih sredstev, kar se je na Giru še enkrat dokazalo. Tudi ni prav, da bi si novinarji in ljubitelji kolesarstva pred problemom zatiskali oči in zagotavljali, da se to pri nas ne dogaja. Nekateri sicer počnejo prav to. "Zmaguje tisti, ki ima boljše zdravnike," je rek, ki je bil dolgo uveljavljen v kolesarstvu, kar bi sicer ob razsulu, ki vlada v slovenskem zdravstvu, lahko nekoliko opravičevalo Slovence. Morda pa je zato Eržen s strani UCI osumljen, da je poskušal nabaviti centrifugo, ki je potrebna za krvni doping, pri nemškem zdravniku iz dopinške afere Aderlass.
UCI je med dirko izključil tudi dva slovenska člana Bahrain-Meride Kristijana Korena in Boruta Božica, ki je že zaključil kolesarsko kariero, pri ekipi, ki ima številne slovenske kolesarje, pa je opravljal delo pomočnika športnega direktorja. Največji problem slovenskih 'grešnikov' v vseh športih je sicer v tem, da kljub zagotovilom o pomoči med preiskavo in sodelovanjem z antidopinškimi institucijami, ostajajo tiho in ne razkrivajo ozadja in sodelavcev. Vse se tako vrti le okoli posameznikov. Eržena, ki je bil eden ključnih mož za nastanek ekipe pod pokroviteljstvom šejka Salmana bin Hamada al Khalife, so sicer italijanski mediji označili za 'Dominusa' slovenskega kolesarstva.
Italijani so še enkrat dokazali, da je Giro nekaj več kot navadna dirka. Na vsak način so si želeli domačega zmagovalca, za največjega tekmeca Nibaliju pa je dolgo veljal Roglič. Tako so glasno zahtevali tudi kazen, ker je Slovenec po okvari kolesa vzel iz moštvenega vozila dodaten bidon pijače in ga nato 'predolgo' držal ter tako s pomočjo avta dobil zalet. Roglič je bil nato denarno kaznovan. Po etapi so tudi 'iskali' Slovenčevo kolo in namigovali na nepravilnosti in 'mehanski doping'. Tudi to je Giro in tudi takšne reči povečujejo zanimanje.
Na drugi strani se je zgodilo, da je motorist dolgo nudil zaveterje Nibaliju, ko se je ta otresel Rogliča, 'neprevidnega' kamermana in njegovega voznika je po nekaj časa na nepravilnosti moral opomniti komisar dirke. Kasneje je bil motorist kaznovan. Morda ni enako, morda sem zgrešil poanto, a ko je Rogliča v hrib porival navijač, je bil kaznovan slovenski kolesar in ne navijač.
A večje spletke ob televizijskih kamerah na vsakem koraku niso več mogoče. Tako se ne bo več ponovilo leto 1984, ko so organizatorji zmago najbrž odvzeli zdaj že pokojnemu Francozu Laurentu Fignonu, sicer dvakratnemu zmagovalcu Toura. Ta bi si lahko kot odličen hribolazec zagotovil skupno zmago na vzponu na Stelvio, a so organizatorji vzpon odpovedali, saj naj bi bilo na prelazu preslabo vreme in sneg. O snegu nato ni bilo niti sledu. Fignon tako ni nadoknadil razlike do domačega aduta Francesca Moserja. Zanimivo, da so štri leta kasneje (1988) nato na Gavio kolesarje brez pomislekov poslali v snežni metež, v nemogočih razmerah, etapa velja za eno najtežjih v zgodovini kolesarskih dirk, pa je doslej edino skupno ameriško zmago na dirki po Italiji zabeležil Andrew Hampsten.
Giro je tako za Italijane vedno bil nekaj posebnega, tokrat pa smo kolesarsko vročico v maju po zaslugi Rogliča v popolnosti občutili tudi Slovenci. Z vsem dobrim in slabim, kar lahko prinese tritedenska dirka.
Zasavec, ki je sicer pozno vstopil v svet kolesarstva, in ima po mnenju mnogih še kar nekaj rezerv za napredek, je nekoliko manj od pričakovanega, po treh zmagah na treh letošnjih dirkah je veljal za favorita, dosegel predvsem zaradi nemoči njegove ekipe. Prav komična je bila reakcija, ko je imel v odločilnem delu etape tehnično okvaro na kolesu, za razliko od najresnejših tekmecev pa na najtežjih etapah ni imel niti pomoči moštvenih kolegov.
Medtem ko so kolesarji Movistarja odlično sodelovali, je Roglič ostajal sam v boju z vsemi. Pri ekipi Jumbo-Visma so se ušteli in na Giro poslali predvsem mlado ekipo, velik udarec za Slovenca pa je pomenila odsotnost izkušenega Roberta Gesinka, ki se je poškodoval tik pred dirko po Italiji, in nato še bolezen Laurensa de Plusa. Nizozemci so svoje močnejše adute prihranili za Tour, kjer bo kapetan nizozemski kolesar Steven Kruijswijk, Roglič pa je predviden za njegovega pomočnika. Odločitev vodilnih pri Jumbo-Vismi je vsaj nekoliko nerazumljiva, če so želeli osvojiti zmago na Giru. Nekateri že menijo, da bi moral slovenski kolesarski zvezdnik iskati novo ekipo, pri marsikateri bi ga verjetno sprejeli odprtih rok.
Roglič bo v prihodnosti vsekakor še sodil med največje favorite na tritedenskih dirkah, s tem bodo Slovenci ostali prikovani pred televizijske ekrane, poklopiti pa se bo moralo še nekaj malenkosti. Vsekakor bo z novimi izkušnjami imel še tršo kožo. "Roglič se izjemno hitro uči, nobene napake ne stori dvakrat," je mnenje, ki prevladuje med strokovnjaki. Morda pa preseneti že na Touru, a so dobre uvrstitve na italijanski in francoski pentlji v istem letu redkost.
Primož, srečno in ob vseh športnih užitkih tudi hvala za vse klike!
Pozdravljeni, z veseljem vam sporočam, da je resnično posojilo podjetje, od katerega lahko dobite hitro posojilo, nudimo vse vrste posojil …