Slovenski borec, ki je presenetil poznavalce juda, izjema so seveda trenerji Sankakuja na Lopati pri Celju, je suvereno premagoval tekmece in pri tem izstopal predvsem z mirnostjo, s katero se je lotil tekmecev. A takšen je po prepričanju Igorja Trbovca, ki je trener Mihaela Žganka, že vseh 16, 17 let, kolikor trenira v klubu.
"Začel je v naši sekciji v Grižah, potem šel skozi sistem šol Sankakuja. Ravno danes sva se pogovarjala z glavnim trenerjem Marjanom Fabjanom, ki se je spomnil anekdote izpred let, ko je Žgank postal državni prvak pri mlajših dečkih. Prišel je v telovadnico in vprašal, kdo je ta fant. Jaz ga ne poznam, je takrat trdil Fabjan ... In tak je bil Žgank vseskozi. Nekako neopazen, ko pa je prišla tekma, je zmagal, dal vse od sebe," se je mladih let svojega varovanca v metropoli ob Donavi spomnil Trbovc.
A takrat so se pravi treningi šele začenjali. Žgank je bil v reprezentanci že kot kadet, kjer v mednarodnem smislu ni izstopal, v širši svetovni vrh se je začel prebijati z uspehi med mladinci, lani z 22 leti se je uvrstil tudi na olimpijske igre v Rio de Janeiru. Takrat ga je na tekmovanjih vodila zlata olimpijka Urška Žolnir, skupaj s Trbovcem, ki zasluge za uspeh pripisuje celotnemu strokovnemu vodstvu kluba na čelu z Marjanom Fabjanom, ki tudi skrbi za vse programe dela, pa je Sloveniji priboril prvo moško medaljo na SP.
Tudi na tekmi je Žgank na pogled z agresivno frizuro in mišičastim stasom na tatamijih deloval kot nekakšen divjak, a to je le zunanja podoba borca. "V resnici je z njim ravno obratno. Zelo je zbran, osredotočen, in ko je treba, da največ od sebe. Značajsko je res zelo miren in dobro premisli, preden kaj naredi," še pravi Trbovc. In že dejstvo, da je klub napornim treningom za olimpijske igre 2016 končal tudi fakulteto, po izobrazbi je inženir živilstva in prehrane, da vedeti, da ima v življenju jasno zastavljene cilje.
Letošnje leto pa je bilo Žgankovo leto. Trbovc je prepričan, da je pripravljen, kot še nikoli, in da je bil za kolajno nared že aprila na evropskem prvenstvu v Varšavi. "Takrat je imel slab žreb. Naletel je na nasprotnika, ki mu po načinu borbe ne ustreza in ta ga je presenetil. Potreboval je kar nekaj časa, da se je pobral. Res smo ga morali motivirati, da se je 100-odstotno vrnil na treninge. Takrat je imel težke trenutke, kar je razumljivo, a zdaj se je to obrestovalo," še razmišlja Trbovc.
Na SP je bilo zelo pomembno, da tekmovalec in Trbovc, pa tudi Fabjan, ki se je vključil v pripravo na vsako tekmo, niso dvomili o uspehu. "Šli smo od nasprotnika do nasprotnika, ga analizirali in se pripravili. Prav vsak, tudi Estonec v prvem krogu, je bil nevaren, saj Mihi ne leži. Sam sem vedel, da lahko v vsakem dvoboju zmaga, če bo naredil, kar mora. V finalu ga je drobna napaka stala zlata, pa tudi tekmec je imel kanček sreče."
Po tekmovanju pa sta bila enako izčrpana oba, tekmovalec in trener: "Ves čas se s tekmovalcem boriš skupaj, vidiš položaj z drugega zornega kota, a ne moreš nanj vplivati. Tukaj je veliko adrenalina. Imel je šest borb in vsaka je zelo izčrpala tudi mene."