Ste si ogledali zadnjo tekmo tokratnega finala?
Moram priznati, da ne. Spal sem. Kdaj se je začela? Ob 3. uri? To je malce prezgodaj zame. Vi ste se prebudili? Zakaj? Saj ni bila tako pomembna tekma (smeh). Sem si pa želel, da bi zmagal Dallas. Občudujem Dirka Nowitzkija in zadovoljen sem, da je naposled le dobil šampionski prstan. Pred sezono in tudi pred finalom Mavsom nihče ni pripisoval velikih možnosti za zmago. Vesel sem tudi za Jasona Kidda, morda pa se bo zdaj upokojil (smeh).
Kako bi ocenili igro LeBrona Jamesa v finalu?
Takšne reči se dogajajo. Na nekaterih tekmah si lahko odličen, na drugih ti ne gre nič od rok. Tako se je zdaj zgodilo Jamesu. Zato pa obstajate novinarji, da nas lahko kritizirate (smeh). Spomnim se, ko je Orlando igral v finalu proti ekipi Los Angeles Lakers, da so name vseskozi pošiljali po dva, tri igralce. Ko se vsi trudijo, da zaustavijo predvsem tebe, je zelo težko. Takrat sem bil tudi sam deležen številnih kritik.
Sami ste v reprezentanci že igrali tako z LeBronom Jamesom kot Dwyanom Wadom. Ali lahko igrata skupaj?
Vsekakor se je vedno treba podrediti moštvu ter pozabiti na svoj veliki ego in osebne cilje, če želiš osvojiti prvenstvo. To še veliko bolj velja za ekipo, ki ima v svojih vrstah tako Jamesa kot Wada in Chrisa Bosha. Treba je predvsem razumeti, da imaš le en skupen cilj. To je lepo uspelo Bostonu. Paul Pierce, Ray Allen in Kevin Garnett so se morali marsičemu odpovedati, njihova osebna statistika ni bila več takšna kot prej, a dosegli so naslov. Ne smeš dovoliti, da s svojo igro škodiš igri ekipe.
Orlando je tokrat izpadel že v prvem krogu končnice. Ste bili zelo razočarani?
Seveda. Proti Atlanti smo zelo slabo igrali predvsem v obrambi, tekmec pa nas je povsem naštudiral. V naslednjem krogu jih je Chicago zanesljivo premagal. Če bi igrali tako kot Biki, sem prepričan, da bi jih ugnali tudi mi. Po dvobojih z Atlanto, ki so zame vedno nekaj posebnega, sem bil zelo razočaran. Že skozi vso sezono smo imeli vzpone in padce. Na koncu nam ni uspelo doseči cilja. Naslednjo sezono bomo boljši. Od leta 2012 veliko pričakujem, saj je to tudi leto moje številke 12. Sam ne želim osvajati prvenstev pri tridesetih letih, to želim storiti že prej in z Orlandom. To je zdaj moje mesto. Ne gre za denar ali karkoli podobnega, gre za igralsko veličino. Michael Jordan je osvojil šest naslovov, Bill Russell kar 11, oba pa spadata med najboljše košarkarje vseh časov.
Kar precej sem že slišal o njem. Pri Orlandu je bil nekaj časa moj soigralec tudi Hrvat Mario Kasun, ki mi je o Draženu razlagal s solzami v očeh. Bil sem kar malce presenečen. Vem, da je bil izjemen košarkar. Žal sem premlad, da bi se spominjal njegovih iger. Je pa zagotovo v ligi NBA odprl številna vrata za evropske košarkarje.
Po odhodu Shaquilla O'Neala ste ostali edini superman v ligi NBA.
To je zame le nadimek, ki pa mi je resnično zelo všeč (smeh). Pravi superman je tako ali tako igralec Christopher Reeve. Menim, da se sicer v vsakem človeku skriva superman, če se potrudi. Ni le enega supermana. Se pa trudim, da bi mu bil čim bolj podoben (smeh). Glede Shaqa pa sem zaradi mladosti zamudil vsaj polovico njegove kariere. Je pa dejstvo, da je bil izjemen košarkar, eden od najboljših, ki so igrali v ligi NBA. Žal za vsakogar napoči čas slovesa. Nikoli ne bo več novega Shaqa. Ta je veliko naredil za košarko, tako v ZDA kot na svetu.
Kdo pa je bil supermanov idol v času njegovega otroštva?
(Smeh.) Ko sem odraščal, je bil to Wilt Chamberlain. Na parketu je počel reči, ki jih še zdaj zmore le malo ljudi. Zunaj igrišč so mi bili izjemno všeč Magic Johnson, Michael Jordan in boksar Muhammad Ali.
Slovite kot košarkar, ki med sezonama veliko trenira. Čemu se boste posvetili to poletje?
Želim biti čim bolj popoln košarkar. Na obeh straneh parketa. Zato bom tudi tokrat veliko treniral. Na pomoč mi bo priskočil tudi nekdanji prvak Hakeem Olajuwon, najel pa sem tudi trenerja za mete. V naslednji sezoni si želim predvsem zmanjšati število izgubljenih napak. Velikokrat mi sodniki dosodijo tri sekunde, na drugi strani pa prekrške v napadu. Oboje se v statistiko vpiše kot izgubljena žoga.
Kaj pa boste počeli, ko ne boste trenirali?
Uživam v tem, kar počnem. Imam veliko priložnosti, da potujem po svetu, spoznavam nove kulture in jezike. Trenutno mi to ponuja tudi sodelovanje z Adidasom, rad pomagam in motiviram mlade ljudi. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Moje življenje je resnično zelo lepo, pravzaprav je čudovito. Počnem reči, ki si jih kot otrok nisem niti mogel predstavljati in ki jih večina ljudi žal ne more početi.
Najlepša hvala, ker ste si vzeli čas za ta intervju.
Ni problema. Evropski novinarji ste mi veliko bolj všeč kot ameriški (smeh).
To pravite, ker ne berete, poslušate ali gledate evropskih medijev ...
Ne, ne. Postavljate veliko boljša vprašanja. To mi je všeč.
Če smo že pri ameriških novinarjih ... V enem izmed intervjujev v ZDA ste novinarjem dejali, naj vas ne mečejo iz Orlanda. Kaj ste menili s tem?
V času, ko je za Orlando še igral Shaquille O'Neal, se je med razlogi, zakaj je zapustil Orlando, znašel tudi ta, da mu ni všeč to mesto. V zadnjem času so se pojavili članki, predvsem na spletu, ki nekaj takega pripisujejo tudi meni. Eden izmed medijev me je celo oblekel v različne drese in tako namigoval na moj odhod. Navijačem Orlanda želim povedati, da ne odhajam. Vsa reč me je zelo razburila. Zasledil sem članke in izjave o tem, kaj se bo zgodilo, če zapustim klub, da si to pravzaprav zelo želim in naj bom pošten ter to tudi povem. In podobno. Predvsem sem bil mnenja, da za takšne zadeve ni bil pravi čas, saj smo ravnokar izgubili v končnici. Že to me je zelo potolklo, nato pa so prišla na plan še ta namigovanja, ki so v središče postavila moj odhod. Tega resnično nisem nikoli izjavil in nad vso zadevo sem bil razočaran.