Danes bo tekmec Ukrajine Slovenija. Kaj menite o slovenski reprezentanci?
So zelo dobra ekipa. Že na prvi tekmi z Bolgarijo je Slovenija igrala dobro. Videlo se je, da so veteransko moštvo. To se je izkazalo v odločilnih trenutkih, ko so zaostajali za tekmecem. V ključnem trenutku so se vrnili in zaigrali odlično v napadu, v obrambi pa so v pravem času zaustavili nasprotnika. Ko so potrebovali dobro igro, so jo tudi imeli. Zelo močni so na branilskih položajih, in to se je poznalo že včeraj.
Ste katerega od slovenskih igralcev poznali že prej?
Seveda so mi bolj znani igralci, ki nastopajo v ligi NBA. Kot na primer Goran, s katerim sem se že pomeril kot član Detroita. Večkrat sem si ogledal tudi videoposnetke slovenske izbrane vrste. Kot sem že rekel, sem impresioniran nad njihovimi branilci in strelskimi zmožnostmi visokih košarkarjev.
Kdo za vas predstavlja največjo grožnjo na tekmi s Slovenijo?
Vsi so nevarni. Visoki igralci so vsi sposobni zadeti koš, igrajo fizično. Zame je Slovenija zelo dobra na vseh položajih. Lahko te premagajo na veliko načinov. Branilci so na primer zelo dobri v pick and rollu. Gre za res kakovostno moštvo.
Omenili ste Gorana Dragića. Kaj menite o njem in o Benu Udrihu ter Saši Vujačiću, ki sta preostala dva Slovenca v ligi NBA?
Vselej, ko smo se pomerili z Dragićem, je igral odlično. Bil je res rezerva za Steva Nasha v Phoenixu, a menim, da se je resnično veliko naučil od njega. Zaradi tega je boljši in pametnejši košarkar. Udrih prav tako vsako leto napreduje. Oba sta dobra NBA-igralca. Seveda poznam tudi Sašo. Resnično ne vem, zakaj ne igra za slovensko reprezentanco, saj je izjemen strelec. Tudi on ima odlično kariero.
Kdo so vaši favoriti na tem EP?
V to se ne bi spuščal. Moram priznati, da ne poznam dovolj dobro vseh evropskih reprezentanc. Ne vem, kdo je boljši od drugega. To prvenstvo je nekaj novega zame. Predvsem se posvečam ekipam, s katerimi se bo pomerila Ukrajina. Na druge skupine se nisem osredotočal, a če se pogledajo le imena, bi dejal, da na sam vrh morda sodi Španija.
Kako težko se je navaditi na evropsko košarko? Kako ste se s tem soočili vi in selektor Mike Fratello?
Je nekaj razlik. Še zlasti v pravilih proti koncu dvoboja. Vendar košarka je povsod košarka. Večinoma je enaka. Na prvi pogled pa sem opazil, da se tu igra nekoliko bolj fizično. Sodniki dovoljujejo več igranja z rokami v obrambi, držanja, razlike so pri postavljanju blokad ... V Evropi se igra bolj fizično kot v NBA.
V Evropi vas poznamo predvsem kot uspešnega trenerja Orlanda. Z njimi ste bili tudi v finalu lige NBA, kjer ste izgubili z moštvom Houston Rockets. So bili to vaši najboljši časi v trenerski karieri?
Ko pogledaš nazaj, se rad spomniš dobrih časov. Takrat smo imeli v Orlandu res izjemno moštvo. Zaigrali smo v finalu, naslednje leto pa tudi v finalu vzhodne konference. Bilo mi je v užitek trenirati tiste fante, še zlasti Shaquilla O'Neala. Imeli smo mlado ekipo, upal pa sem, da bo Shaq ostal v Orlandu in nas popeljal do kakšnega naslova. Žal se ni odvijalo ravno tako. Omenili ste le O'Neala. A tu so bili še nekateri drugi izjemni igralci, vsaj Anferneeja 'Pennyja' Hardawaya ste pozabili omeniti. Seveda. Tudi Penny je bil izjemen igralec. A šlo je predvsem za dobro ekipo. Anfernee je posedoval res neverjeten talent, z njegovo višino pa je bil nerešljiva uganka za nasprotna moštva in njihove organizatorje igre. Bil je visok šest čevljev in sedem inčev (201 centimeter, op. p.). Vendar so bili v ekipi še Nick Anderson, Dennis Scott, Horace Grant ... A imate prav. Shaquille in Penny sta bila vsekakor glavna igralca tistega moštva. Žal so Pennyja nato zaustavile poškodbe. Nikoli ne bomo vedeli, kako velik igralec bi bil, če ne bi imel smole. Talent je bil zagotovo nesporen.
Veliko evropskih ljubiteljev košarke si je ogledalo tudi zadnji finale lige NBA med Dallasom in Miamijem. Komu ste bolj privoščili zmago?
Prevevali so me mešani občutki. V strokovnem štabu Miamija imam nekaj zelo dobrih prijateljev, po drugi strani pa sem v New Jerseyju tri leta treniral tudi Jasona Kidda, ki ga občudujem. Po koncu finala sem bil srečen za dva igralca – Dirka Nowitzkega in Jasona. Za slednjega vem, kaj mu pomeni ta naslov, saj je že prej dvakrat zaigral v NBA-finalu, a je izgubil, za Dirka pa je to tudi nekaj posebnega. Gre za evropskega igralca, ki pa je najbolj 'odgovoren' za osvojitev NBA-prstana. To je zanj velik dosežek.