Franci Grajš je v družbi najboljših borcev v kategoriji do 85 kilogramov dokazal, da spada v sam svetovni vrh v svoji kategoriji. V prvem krogu je "pometel" z Belgijcem Michaelom Kongolom, čeprav pred tem več kot pol leta ni imel borbe. V četrtfinalu je Dolenjca v ringu ohridskega amfiteatra čakal izkušeni Wendell Roche. Grajš se slovitega imena ni ustrašil in s pametno taktiko vpisal svojo največjo zmago v karieri. A tukaj se njegova pot še ne konča. Aprila naslednje leto ga v deželi tulipanov in številnih mlinov na veter čaka še zaključni turnir Enfusinovega resničnostnega šova. Nasprotniki so spoštovanja vredni, a Grajš je v Makedoniji dokazal, da se mu nikogar ni potrebno bati. Še več, nasprotniki naj se raje pazijo njega.

Ste že zbrali vse občutke po veliki zmagi proti Wendellu Rocheju?
Že takoj po borbi sem se zavedal, da sem naredil nekaj velikega. Verjetno pa bo vse skupaj prišlo tudi za menoj. Za zdaj kakšnega posebnega navdušenja ne čutim. Se pa počutim zelo dobro.

Je to vaš največji uspeh v karieri?
Kar se tiče profesionalnih borb, je to zagotovo moj največji uspeh. Roche je tudi največje ime, kar sem jih kdaj premagal. So mi pa vse izkušnje iz evropskih in svetovnih prvenstev pomagale, da sem zdržal do konca in zmagal.

V prvih dveh rundah ste Nizozemca povsem onemogočil, v zadnji rundi pa je slednji pritisnil na vso moč. Kako ste doživljali zadnjo rundo?
Tak je njegov način borbe, on vseskozi pritiska, medtem ko ti padaš, saj te utruja s svojim stilom. Sem pa v prvih dveh rundah res bil očitno boljši, v zadnji sva se pa stepla in bi težko odločil zmagovalca. Lahko bi zadnjo rudno pripisali meni ali pa njemu. Vsekakor je pa bila tretja runda najbolj zanimiva tudi za oko, saj sva oba šla na nož.

Aprila prihodnje leto vas čaka finalni turnir. Verjetno na Nizozemsko ne boste odšli z belo zastavo?
Kje pa. Pred tem imam sicer še veliko projektov, sprva svetovno prvenstvo čez mesec dni. Trenutno pa o zaključnem turnirju še ne razmišljam. Zdaj si bom vzel kakšen teden počitka, da si odpočijem in zberem misli, nato na svetovno, zatem pa počasi zaključni turnir. Na Nizozemsko bom odšel stoodstotno pripravljen in samo z enim ciljem.

Kako dobro poznate preostale tri udeležence zaključnega turnirja, Škota Ritchieja Hockinga, Armenca Saha Hak Parparyana in Američana Andrewa Tatea?
Armenec je aktualni prvak šova v kategoriji do 85 kilogramov, odličen borec z dobro bazo boksa, zelo dobro pa povezuje roke in noge. Z njim se bom tudi pomeril v prvem krogu zaključnega turnirja. Škot je bil presenečenje. Star je šele 19 let, tudi po konstituciji telesa ni nič posebnega, a je odličen borec. Tudi Američan ni od muh, na Enfusionu je zbral 16. in 17. zaporedni nokaut in je morda celo največja uganka. Se pa jaz počutim samozavestno in se zavedam, da imam dobre možnosti.

Ste si v Ohridu uspeli ogledali kakšno njihovo borbo?
Težko je, ker se v tistem času pripravljaš na borbo, ko so bili oni v ringu. Sem pa videl borbo Škota v četrtfinalu proti Turku, ki je bila odlična. V prvem krogu sem videl Armenca, ki se je boril proti Francozu, in meni se ni zdel tako impresiven. Nad Škotom sem pa res bil navdušen.

Ste pred borbo pred Rochejem, ki je veliko starejši in izkušenejši, čutili kaj strahospoštovanja?
Če se z njim pametno boriš, niti ni tako težko zmagati. Je pa težko to disciplino vzdrževati skozi vse tri runde. Zagotovo sem bil bolj sproščen kot pred prvo borbo. Si pa nisem predstavljal, da bo tako težko, saj sem dal čisto vse od sebe. Tudi po borbi sem potreboval 15 minut, da sem ujel sapo. Res, kaj takega še ne.

Pred borbo z Rochejem ste v prvem krogu premagal Belgijca Michaela Kongola, ki ste ga premagali z nokautom v drugi rundi. Vas je bilo strah te borbe, če vemo, da ste pred tem nazadnje v ringu stali pred več kot pol leta?
Čutil sem pričakovanja in s tem tudi nekaj malega pritiska. Zato sem tudi začel malce bolj previdno in hodil nekoliko bolj nazaj, saj se nisem želel zapletati v izmenjave. Ko pa sem šel v izmenjavo, sem hitro videl, da bolje zadevam, da sem močnejši. Ko sem uspel dobro speljati dva napada, sem videl, da lahko vse skupaj zaključim predčasno – tako se je tudi končalo.

Kako je sicer potekal resničnostni šov? Je bilo kaj napetosti ali je vse potekalo tako, kot je treba?
Šov je potekal veliko bolj sproščeno, kot sem si predstavljal pred njim. Mislil sem, da bodo vseskozi prisotne kamere, ampak ni bilo tako. Dobili smo urnik, kdaj je snemanje, ki je potekalo okoli tri ure na dan. Drugače pa počneš, kar želiš, imaš čas za izhode. Tudi s fanti smo se dobro razumeli, tako da je bilo res zelo prijetno.

Vam je pred odhodom s kakšnim nasvetom postregel klubski kolega Mirko Vorkapić, ki se je podobnega šova udeležil lansko leto?
Glavni nasvet Mirka je bil okoli "rezanja" (weight cut) teže (intervju z Vorkapićem po njegovem nastopu na resničnostnem šovu, op. a.). Čeprav fantje tokrat niso tako ekstremno spuščali svoje teže. Jaz sem mislil, da bodo hujšali tisti z okoli sto kilogrami. Na koncu pa sem bil jaz, ki sem imel v ringu okoli 90 kilogramov, skoraj najtežji med vsemi.

Trenirale so vas trenerke, ki bi se lahko sprehodile tudi po modni brvi. Se je bilo zaradi tega kaj težje skoncentrirati na delo?
Niti ne. Tudi treningi, ki smo jih imeli, so trajali okoli pol ure, da ekipa posname material, nato pa je prišla že druga skupina. Zaradi tega si je bilo potrebno organizirati še kakšen samostojen trening, da nisi padel iz forme. Tudi Rok Štrucl mi je pomagal pri enem treningu, ko me je prišel pogledat.

Kako ste se spoprijeli s stalno prisotnostjo kamer?
Povsem normalno. Predstavljal sem si, da bodo bolj posegali v našo zasebnost, kakor je tudi navada v podobnih resničnostnih šovih. Toda tukaj ni bilo tako, ekipa je svoje posnela, nato pa so te pustili pri miru in nas niso obremenjevali. So se le zavedali tega, da smo borci, da okoli nas niso delali prevelikega trušča, tako da smo imeli povsem dovolj časa za trening in pripravo na borbo. V ekipi so bili res sami profesionalci in res sem bil presenečen nad sproščenostjo.