Slovenijo sta v zgodnjih torkovih urah razveselila deskarja Gloria Kotnik in Tim Mastnak. Prva je osvojila bron, drugi srebro. Skupaj sta slovensko bero medalj povečala na skupno pet odličij. Po podelitvi kolajn sta bila oba zelo čustvena.
Kotnikova se je spomnila na igre pred štirimi leti v Pyeongchangu, ki jih je končala na 15. mestu. "Res sem vse vložila v tiste olimpijske igre, a so bile razočaranje in je šlo vse navzdol," je povedala. A ker je vztrajna in trmasta, se je 32-letnica, ki je vmes desko zaradi materinstva za nekaj časa odložila v kot, odločila še poskušati. Danes je bila tako nagrajena z bronasto medaljo.
Na olimpijski progi je neizmerno uživala. "Kar vse mi je nekako uspevalo brez napak, res popoln dan," se je veselila. Hkrati pa je veliko prejokala. "Vsaka zmaga me je spravila do solz, ker nisem mogla verjeti," je omenila izločilne boje, v katerih je prehitevala eno tekmico za drugo.
S tekmicami se ni obremenjevala, prav tako ne z rezultatom. "Vsako vožnjo sem posebej odpeljala, res sem bila samozavestna, ker sem imela občutek, kot da me nič ne more prestaviti," je dejala zadovoljna in pogledovala na medaljo. "Še nisem dojela, kaj imam okrog vratu."
Kotnikova, katere najboljši rezultat doslej je bilo drugo mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2005, zaslugo za današnji uspeh vidi v mentalnem preskoku. "Sem kar 100-odstotno druga oseba, kot sem bila prej. Moj največji dosežek je moja družina in ko sem ta življenjski cilj izpolnila, sem tako srečna in sproščena in se mi zdi, da se mi ni treba več dokazovati."
"Če bi začel naštevati, komu se moram zahvaliti, bi zagotovo koga pozabil. To zato ni najbolj smiselno. Je pa zagotovo med njimi moja družina, v bistvu moj oče ves čas potuje z mano, trenira me ter vedno verjame vame," je pogovor za STA po podelitvi začel 31-letni Celjan Mastnak.
"Tudi ko mi ne gre, mi stoji ob strani. Na treningih pred tekmo nisem bil najbolj suveren, nisem se uspel prilagoditi na sneg, kot bi si želel, a me je vedno potolažil, 'dobro voziš, samo mirno glavo'. On je moj največji navijač in podpornik, po drugi strani pa je še vedno moj oče in super je imeti takšno osebo poleg sebe," je očeta izpostavil zdaj svetovni (Park City, 2019) ter olimpijski podprvak.
"Sem tak človek, ki ne gleda pretirano nazaj ali naprej. Če moram potegniti črto, gre moja kariera nekako po korakih, vse od naslova mladinskega svetovnega prvaka, ko sem kar nekako nepričakovano osvojil naslov po prehodu iz smučarskih vod. Bil sem novinec, vse sem presenetil, potem pa je nastopilo nekaj težkih sezon, ko se nisem prebil iz mladinske v člansko konkurenco, kot bi si to želel. Vseeno sem verjel vase, osvojil sem mali kristalni globus, bil svetovni podprvak, zdaj še to medaljo. Grem po korakih, mogoče pa še dodam sijajnejši lesk na naslednjih olimpijskih igrah. No, tudi če ne, si tega ne bom očital. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom v deskanju toliko osvojil," je še priznal.