Popoldanska pripeka v Ljubljani. Vsi iščejo senčno zatočišče in nižajo raven svojih dejavnosti. Vendar ne tudi Simona in Erika Fabjan, najboljši slovenski odbojkarici na mivki, ki se odpravljata na trening. "Ne, ne, vročina naju sploh ne moti. Motilo bi naju, če je ne bi bilo," se zasmejita plavolaski, ki se lahko letos pohvalita z uspešnimi nastopi v svetovni ligi in četrtim mestom na srednjeevropskem prvenstvu v Badnu.
Simona Fabjan
Erika: Ekipe so vse odlično pripravljene – tako tehnično kot taktično in fizično. Imajo drugačne pogoje kot mi, trenirajo vse leto. Pravzaprav smo letos tudi mi, vendar smo morali za to na Švedsko. Tekmice imajo več izkušenj, točno vedo, kakšno taktiko izbrati proti določenim ekipam, tudi psihično so močnejše. Nekatera dekleta v svetovni ligi igrajo tudi že deset let.
Simona: Že to, da igraš z ekipami na takšni ravni, kot je svetovna liga, je velik uspeh.
Kakšen je bil občutek po prvi slovenski zmagi na dvoboju turnirja svetovne lige?
Simona: Veliko presenečenje. Ko sva se uvrstili na glavni turnir, sva bili že s tem izjemno zadovoljni. Nato pa sva zmagali še dve tekmi. Tudi tretjo bi lahko, a naju je malo "zmanjkalo". Na tekmi je treba res veliko misliti, ne smeš si privoščiti napak. Vsak dotik žoge mora biti popoln. Samo tako je mogoče igrati s takimi ekipami.
Kje in koliko trenirata?
Erika: Trenirava v Portorožu, kar zadeva odbojko na mivki. Atletske treninge pa izvajava v Ljubljani. Ko sva imeli pripravljalno obdobje, sva trenirali šest dni v tednu po dvakrat. Zdaj ko imava tekme, si kakšen dan po dvoboju privoščiva tudi počitek. V Sloveniji bova igrali le na DP v Kranju in še na mednarodnem turnirju na Ptuju.
Je v Sloveniji mogoče preživeti kot poklicni igralec odbojke na mivki?
Erika: Za zdaj še ne. Veliko stvari si moraš organizirati sam. Upava, da nama bo v prihodnje uspelo najti kakega dobrega pokrovitelja. Za zdaj imava srečo, da naju starša podpirata tako finančno kot moralno. Tudi v portoroškem beach volley klubu lepo skrbijo za naju.
Ciljata na olimpijske igre v Londonu. Dejali sta, da se bo za dobro kvoto točk, ki bi prinesla OI, treba redno uvrščati na turnirje svetovne serije. Kako kaže na tem področju?
Erika: Če nama bo uspelo ponoviti še kakšne podobne dosežke, kot je bil ta v Seulu, bova na dobri poti.
Kakšne cilje pa sta si zastavili bolj dolgoročno?
Simona: Nadaljevati želiva čim dlje, tudi kaj zaslužiti. S pomočjo odbojke si želiva ustvariti tudi kaj drugega, denimo šolo za odbojko, in popularizirati ta šport.
Sta iskrivi Dolenjki. Sta kdaj že kakšno ušpičili po zmagi? Denimo skočili v Krko.
Erika: Doma v Žužemberku na žalost v zadnjem času nisva nič igrali, tako da tega nisva mogli storiti. Ampak ko bo tam kak turnir, se bova zagotovo vrgli v Krko.
Imata novega trenerja, Šveda Isaka Hermanssona.
Erika: Zelo sva zadovoljni z njim v vseh pogledih. Upava, da bo ostal z nama. Pozimi sva bili na Švedskem, priprave sva imeli tudi na Tenerifu in v Braziliji. Za prihodnost si želiva, da bi bilo v zimskem delu mogoče vaditi tudi doma, da bi imeli pokrito dvorano.
Kakšna je perspektiva za odbojko na mivki pri nas?
Simona: Tudi pri fantih imamo igralce, ki bi lahko igrali na svetovni ravni. Ampak pri fantih je dvoranska odbojka z ACH in reprezentanco zelo močna. Sponzorje dobiš težko, stroški za priprave pa so zelo visoki.