S košarkarsko simfonijo v Stožicah sta se v četrtek tudi uradno končali izjemni karieri Sanija Bečirovića in Boštjana Nachbarja. Slednji ob slovesu ni skrival solz.

"V bistvu te nič ne more pripraviti na ta trenutek. Konča se neka pot. Mlad si, poln energije, nato pa je naenkrat vsega konec, pred tabo pa je še celo življenje. Na ta dogodek sem res že nekaj časa čakal in se ga veselil, a na trenutek ob koncu te ne more nič pripraviti. O vsem skupaj bom sicer najverjetneje bolj začel razmišljati šele jutri. Ta tekma je bila sicer najhitrejša v življenju, zdi se mi, da je vse skupaj trajalo maksimalno deset minut. Neverjetno," je zbranim novinarjem po svoji zadnji tekmi pred množico gledalcev dejal Nachbar.

"Zahvalil bi se organizatorjem. Vložili so veliko energije, toliko izpeljanih idej na sami tekmi že dolgo nisem videl, toliko presenečenj ... Na najlepši možen način sem šel s parketa, v LJubljani, sredi Slovenije ... Pol življenja živim v tujini, od polnoletnosti dalje sem igral na tujem in vedno sem si kariero želel zaključiti doma. Tako je bilo že od mladih let, ko sem si ogledal poslovilno tekmo Petra Vilfana, pa kasneje Jureta Zdovca. Želel sem si, da bi to enkrat imel tudi jaz. Zdaj je ta večer prišel in prav je tako," je še dodal dolgoletni slovenski reprezentant.

Slovo Simfonija v čast košarkarskima legendama

S Sanijem sta v Ljubljano privabila kopico nekdanjih zvezdnikov, kar je lep dokaz tega, da sta pustila svoj pečat v evropski košarki. "Vsak, ki sem ga poklical, se je odzval. Edina izjema je Gigi Datome, ki ni mogel priti zaradi obveznosti v italijanski reprezentanci. To je bila edina resna odpoved. Na koncu je bilo res veliko čustev, bila pa so že, ko sem včeraj videl prihajati te obraze. Obraze s katerimi sem si delil parket, garderobo, avtobuse, letališče, hotele ter zmage in poraze. Začeli so prihajati spomini in to je dalo posebno težo temu dogodku."

So ob koncu kakšna obžalovanja? "To me velikokrat sprašujejo. Jaz sem vedno dal vse na igrišču. Daleč od tega, da sem bil perfekten igralec, imel sem svoje luknje, imel pa sem tudi reči, ki sem jih včasih počel dobro, včasih najboljše. Užival sem v igri, to je zame najpomembnejše. Presegel sem svoje sanje. Seveda bi si želel kakšno kolajno več okoli vratu, mi pa v bistvu največ pomeni dejstvo, da lahko čisto vsakemu soigralcu, ki sem ga imel med kariero, pogledam v oči in ga objamem. To mi največ pomeni. Nimam sovražnikov."

Foto: Saša Despot košarka Sani Boki

"Zdaj, ko vodim sindikat, pa bodo sovražniki (smeh). A ne igralci," je o svojih bližnjih načrtih spregovoril novi direktor Združenja igralcev Evrolige. "Potovanja, potovanja. Septembra začnem potovati, do decembra moram opraviti 16 potovanj. Pred tem še skok v ZDA do ekipe Detroit Pistons s katero sem že sodeloval tudi lani. Do novega leta bom verjetno več na avionu, kot pa na tleh. Začenja se moja kariera po karieri. Sem zelo motiviran. Žena bo malce 'jamrala', ampak takšen je moj 'lajf'."

Se bo Združenje potegovalo tudi za to, da bodo lahko košarkarji iz Evrolige sodelovali na Fibinih kvalifikacijah za velika tekmovanja? "To je ena od stvari, ne bi pa dejal, da je to glavna reč. Zdi se mi, da se igralci bolj kot navijači, ljudje na zvezah, novinarji zavedajo, da je za to potreben čas. Ustanovitev je potekala dober mesec nazaj, nerealno je pričakovati, da bomo zdaj mi rešili evropsko košarko. Bomo pa podali izjavo na to temo. Ena stvar je jasna. Moj edini pogoj, da se pridružim Združenju, je bil, da vse skupaj vodijo igralci. Predolgo so košarkarji puščali ljudem v kravatah, da vodijo njihove kariere in izbirali, kaj se sme in kaj ne. Čas je da igralci tudi v Evroligi vzamejo stvari v svoje roke in pokažejo ligam in ostalim, da lahko delajo in se borijo za svoje kariere ter vse skupaj zapeljejo v smer, ki si jo želijo doseči."

Boki in Sani Skupaj zlata, nato sovražnika, motivatorja, skupaj pri 'frizerjih', zdaj pa še slovo

Nachbar je večji del igralske kariere branil barve slovenskih reprezentanc. "Imel sem neko odpoved 2007 in 2008, 2011 sem bil poškodovan, prestal sem operacijo gležnja. Zame ni nikoli obstajalo vprašanje, če bi igral za izbrano vrsto. Ni pa bilo lahko. Dolge sezone, poškodbe za katere mnogi niti niso vedli, ker smo jih znali skrivati. Ko si mlad, ni problem. Z 20, 22 leti vselej prideš na priprave, ob koncu dvajsetih pa se je že dogajalo, da sem na priprave prišel z bolečinami. Ampak smo se znali ugriznit v ustnico in potrpeti, saj smo vedeli, da nas čaka to druženje, prava klapa in nepozabni trenutki v reprezentanci. To nas je vleklo naprej. In seveda podpora, ki smo jo vselej imeli s strani navijačev. Zdaj mi je celo žal, da sem 2007 manjkal, a takrat sem se enostavno odločil, da si bom med poletjem vzel odmor in se pripravil na naslednjo sezono v NBA, ki je bila nato moja najboljša sezona čez lužo. Mi je bilo pa težko po televizijo gledati tisto evropsko prvenstvo 2007 v Španiji. Bil sem razočaran sam nad seboj, da nisem igral."

Foto: Saša Despot košarka Sani Boki

Kako doživlja trenutne zdajšnje pogoste odpovedi v reprezentanci? "To je moteče. Želel bi si, da tega ne bi bilo. Še zlasti evropski prvaki se mi zdi, da bi se morali, če rečem nekoliko grobo, obnašati kot evropski prvaki. In ne samo igralci, ampak vse skupaj, kot celota," je na naše vprašanje odgovoril osmi po številu točk na uradnih tekmah slovenske košarkarske reprezentance. 

Finale EP 2017 si je sicer ogledal v Istanbulu: "Bil sem nekje zgoraj v dvorani, tako nekje v 55. vrsti. Nisem dobil karte za spodaj. Bil sem z navijači, tako kot se edino spodobi."