Uvodna tekma skupine C med Slovenijo in Dansko se je na Stuttgart Areni končala z neodločenim izidom (1:1). Izenačeno srečanje, na katerem so bili izbranci Matjaža Keka še nekajkrat blizu zadetka, je minilo v bučnem vzdušju, za katerega so v drugem polčasu pretežno skrbeli le navijači ene ekipe.
Na stadionu se je zbralo 54.000 gledalcev. Slovencev je bilo okoli 15.000, Dancev še precej več, razmerje je bilo morda celo 2:1 v korist severnjakov. A samo število ne šteje, kot so slovenski privrženci pokazali že v soboto v navijaški coni Schlossplatz.
Pred začetkom tekme je bilo opaziti, da je ljudi v rdečih dresih zares veliko. Pozdrav obema ekipama je bil bučen z obeh strani stadiona, Danci so tudi glasno zapeli svojo himno. Uvodne minute so minile v navijaškem ravnovesju. Ko je Dance v zgodnje vodstvo popeljal Christian Eriksen, so pristaši "vikingov" dobili zagon in po golu je njihov bojni krik "Danmark" močno odmeval.
Slovence na tribuni je zadetek malce šokiral, a zgolj za nekaj minut. Kmalu so se spet prebudili in proti koncu prvega polčasa, ko so Benjamin Šeško in druščina začeli ogrožati gol Kasperja Schmeichela, so bili slovenski napevi vse glasnejši.
Danci, morda preveč prepričani v svoje vodstvo, so med polčasom izgubili pevski zagon. Vse od začetka nadaljevanja so bili slovenski privrženci glasnejši, "vikingi" so se oglasili le ob njihovih priložnostih in ko je bilo treba negodovati nad sodniškimi odločitvami.
V minutah pred zadetkom Erika Janže je v zraku visel občutek, da se bo nekaj zgodilo. Slovenski del tribune je vzdihoval ob zapravljenih priložnostih, a petje in skandiranje ni ponehalo. Nato je prišla odrešilna 77. minuta ...
Ko je s pomočjo (ne)srečnega odboja žoga končala v mreži, so čustva eksplodirala. Odtlej je bilo slišati le Slovence, "vikingi" so se zaprli v svojo lupino in z grozo opazovali navdahnjene tekmece. Danci, ki jih številne raziskave označujejo za najbolj srečen narod na svetu, takrat najbrž niso bili najbolj srečni.
Še (vsaj) München in Köln
In tako se je zgodilo, da je 15.000 Slovencev preglasilo 30.000 Dancev, čeprav je naša reprezentanca dobršen del tekme zaostajala. Le kakšna bi bila zvočna kulisa, če bi Slovenija eno uro vodila, Danska pa izgubljala ...
Treba je upoštevati, da so Danci praktično vsaki dve leti na velikem nogometnem turnirju, Slovenci pa takih priložnosti nimajo za samoumevne, posebej če je turnir v bližnji državi. In tako ima Slovenija na evropskem prvenstvu zares prave navijače, ki so prišli vzpodbujat ekipo in so pripravljeni pokazati privrženost reprezentanci in državi.
Na drugi strani imajo Danci (pa tudi kakšna druga reprezentanca) očitno veliko "instagram navijačev". To so tisti, ki so na tekmah bolj zaposleni s snemanjem "selfiejev" in objavljanjem zgodb na družbenih omrežjih. In tisti, ki navijajo le takrat, ko ekipa zmaguje. Ki bolj kot na tekmo, pridejo na dogodek. Niso prišli dvigovat moštva, ne skrbi jih narodni ponos. Če gre, gre. Če ne, pač ne. In v drugem polčasu njihovim fantom zares ni šlo, saj so jih onemogočili izvrstni Slovenci.
Slovenci bodo tudi v Münchnu proti Srbiji in v Kölnu proti Angliji na tribunah manjštevilčni od tekmecev. Ali bodo tudi manj glasni, je že drugo vprašanje. In treba je enkrat za vselej zapisati: Slovenci znajo še kako navijati in ne potrebujejo nobenih zgledov z Balkana in Južne Amerike. Ko Slovenci navijajo, ko zares navijajo, takrat jim težko kdo parira.
dezurni@styria-media.si