Kako se spominjate svojega odhoda v NBA? Dejali ste, da je od tega minilo 20 let in 20 kilogramov.
Zelo pogumno in zelo optimistično sem odšel čez Atlantik. Bil sem tudi zelo dobro pripravljen. A tisti časi so bili nekoliko drugačni. V zadnjih 20 letih se je marsikaj spremenilo, še zlasti s stališča dojemanja evropskih igralcev. Američani so se takrat imeli za košarkarsko večvredne, ostali smo bili za njih eksoti. Ko sem prišel, so me na košarkarskem igrišču učili takšne reči... Enostavno niso verjeli, da se lahko izven Amerike razvijejo vrhunski igralci. V naslednjih 20 letih so se v NBA pojavili košarkarji kot Dino Rađa, Toni Kukoč, Goran Dragić, ameriška reprezentanca pa je doživljala tudi poraze proti Španiji, Argentini. Danes je v NBA polovica igralcev tujcev in Evropejec, na primer Luka Dončić, pride z drugačnim pedigrejem v ligo. Je bolj enakovreden, ima možnost igranja. Pred mano je bilo še boljšim igralcem še težje. Tu v Evropi so bili še veliko večje zvezde kot jaz, a so se Dražen Petrović, Vlade Divac, Arvydas Sabonis težko prebijali skozi.
Žarko Paspalj.
Tako je. Paspalj sploh ni dobil prave možnosti, šlo pa je za člana jugoslovanske reprezentance, kapetana. Jugoslavija je takrat osvajala vse na svetu, a tam ni dobil šanse. Po eni strani zdaj to razumem. Ujel sem morda naroben vlak, a v tistih časih je bilo to izpolnitev mojih otroških sanj. Želel sem si ostati nekaj sezon. Je bil pa prvi krut padec na realna tla profesionalizem v NBA. Tu nas je Zmago Sagadin ne glede na leta, pogodbe uvrščal v peterke predvsem na vloženo delo, treninge in na to, kdo lahko prinaša boljši rezultat. Ne glede na to, ali se piše Milič, Hauptman, ali pa Žnabelj Janko. V Ameriki pa sem se srečal s tem, da v enega igralca vložijo deset milijonov, v drugega pa 300 tisoč dolarjev, in seveda bo imel prvi vse privilegije in minutažo. Odločajo stvari, ki niti niso povezane s košarke - denar, menadžerji, posel. Nisem si mislil, da imajo te reči takšen vpliv na šport, to me je v tistih letih kar šokiralo. Kasneje sem videl, da je to pač tako.
Kaj vam pomeni naziv 'prvi Slovenec v ligi NBA'?
Takrat je bila zame to znanstvena fantastika. Da so me poklicali iz NBA. Želeli sta me izbrati še dve drugi ekipi, na koncu pa me je izbrala Philadelphia. V prvi rundi nabora so o meni razmišljali pri LA Clippers in Atlanti, kar bi mi prineslo tudi drugačno izhodišče in pogodbo. Na koncu se je obrnilo tako, kot se pač je. Nisem si posebej želel tega naziva, a ko so me povabili, nisem veliko razmišljal. Že od mladih nog sem si želel igrati v NBA in seveda jim nisem dejal, če me lahko pokličejo čez nekaj let. Seveda sem šel. To je tako, kot če bi lokalnega gledališkega igralca povabili na Broadway in mu ponudili igranje z Jackom Nicholsonom. Seveda bo šel, vsekakor ne bo rekel, da naj počakajo še pet let (smeh). Če sem šel prehitro? Ni bilo ravno neke poti, da bi počakal še dve leti. V teh dveh letih bi se lahko poškodoval, v tem času pa bi se milni mehurček mojih sanj razblinil. Bila je lepa izkušnja in še danes skozi neke druge projekte sodelujem z NBa, liga ne pozabi na svoje igralce. Ne glede na to, kako so bili uspešni, če osebnostno pustijo nek pečat.
Marka Miliča je leta 1997 na naboru izbrala Philadelphia. Izbran je bil v drugem krogu kot skupno 33. nabor.
Takoj ste bili udeleženi v krut posel in menjavo iz Philadelphie v Phoenix.
To je bil šok. Predvsem zaradi tega, ker nisem dobil prave priložnosti, igral sem na prijateljskih tekmah in treningih. V Evropi je bilo tako, da so se ti odrekli, če si slabo igral, tu pa niti nisem imel časa kaj pokazati. Ko kasneje vidiš, da je tu vse skupaj velika mašinerija, izklopiš ta čustveni moment. Takrat bi pri nas dal vse za ti stvari - reprezentanco, Olimpijo in Triglav, tam pa je vse skupaj bolj biznis in ni te pripadnosti. Drugače je le pri največjih zvezdnikih tipa Kobe Bryant, ostali morajo imeti vseskozi en kovček že spakiran. Na to moraš biti pripravljen, tudi vrhunski košarkarji zamenjajo po pet, šest klubov.
Izkušnje v NBA ste dobili. Kaj bi svetovali Luki Dončiću?
Želim mu le, da zadrži ta nasmešek, ki ga ima zdaj. To pomeni, da ostane na parketu samozavesten, da se na njem dobro počuti in da uživa v igri. V ZDA ga bodo sprejeli z visoko pogodbo, z velikimi pričakovanji, bo pa to prineslo tudi nekaj slabih stvari. Nekateri zvezdniki se bodo na primer na tekmah počutili ogroženo, a verjamem, da bo vse te duele dobro prestal, tako kot je to počel v reprezentanci in madridskem Realu.
Veliko je odvisno od tega kakšnega igralca posamezni klub potrebuje. Glede na to, da je v kombinaciji s sami centri, ti so sicer bolj redki, in čeprav je boljši igralec od vseh tekmecev, bi lahko nekateri dobri visoki košarkarji dobili prednost. Ravno to, da se ne ve v kateri klub bo šel, vse skupaj naredi še bolj zanimivo. Glede na to, da je Igor Kokoškov postal glavni trener pri Phoenixu, oni pa bodo imeli enega od višjih pickov, bi bilo lepo, da se nadaljuje pravljica iz evropskega prvenstva. Lepo bi bilo, da bi znova združil moči s Kokoškovom tudi v ligi NBA, kjer vsakega sicer čaka veliko neznank. Vse bi bilo že kičasto, prelepo, da bi bilo res. Da bi ga čakal trener s katerim sta že osvojila tako pomembno lovoriko.
Je pa tudi tako, da ima generalni manager (GM) več besede kot na primer Kokoškov.
Res je tako. Pri nas se bolj laično gleda na te reči. Nekaj so želje, drugo pa je ekipa, ki jo dobi trener. Ta pove svoje mnenje, a njegovo mnenje je le eno od desetih, odločitev sprejmejo drugi. V igri je vsekakor tudi 216 centimetrov visoki DeAndre Ayton, ki je lokalna zvezda, saj je igral za ekipo Arizona Wildcats. Prav možno je, da se bodo pri Phoenixu odločili zanj. Tako dobri visoki igralci so redki, precej več je branilcev.
Kaj pa ostali tekmeci? Marvin Bagley in podobni.
Le bežno sem si jih ogledal, pozoren sem bil predvsem na Luko. Vsi ostali so ameriško razbobnani, Luka pa gre tja kot neka neznanka. Z naslovom evropskega prvaka in z igranjem za Real se je sicer v startu že postavil na ta zemljevid, res pa je, da so po medijih veliko bolj forsirane te njihove univerzitetne legendice.
Je lažje za GM-a, da izbere ameriškega košarkarja? Vsakdo si v ZDA po napaki lažje zapomni nekoga, ki pripelje v svoje vrste na primer Evropejca Darka Miličića (drugi izbor leta 2003), kot pa nekoga, ki izbere Američana Kwameja Browna (prvi izbor leta 2001, op.p.). Je pritisk na GM-a manjši, če naredi napako pri Američanu?
GM-i se precej razlikujejo med sabo. Tisti, ki si več upa in ki bolj sledi, lahko hitro izpade bedak, ko izbere nekoga izven Amerike, lahko pa je hitro tudi genij, ker je pripeljal neznanega igralca, ta pa nato nosi celotno franšizo. Tako kot na primer Dirk Nowitzki, tako kot zdaj Lauri Markkanen. Za slednjega so se vsi smejali, saj prihaja iz države, kjer si lahko okrepitev le v hokeju. Enako se je dogajalo s Kristapsom Porzingisom. Ko je bil izbran na naboru, so ga izvižgali, zdaj pa je glavni pri New Yorku. V takšnih primerih se pokaže veličina GM-a, najlažje je zadeti zicer in vzeti razbobnanega Američana. Tu ni nobene domišljije, nobenega rizika. A obstajajo na srečo tudi dobri GM-i.
Če smo pri Porzigisu ... Ta v Evropi ni dosegal takšnih številk kot Dončić.
Ni. Luka ima res te številke neverjetne. Porzingisu NBA košarka sicer bolj ustreza. Je sicer bolj fizična, a je tudi bolj odprta. V ameriški košarki ni možno toliko pomagati v obrambi, ko prebiješ svojega igralca, si praktično sam pod košem. Ti visoki igralci, ki so tehnično dobri, skozi leta postanejo tudi nekoliko bolj trdni. Če so najprej nekoliko mehki in nesamozavestni, se to v letih spremeni. Porzingis bo ob Luki in Markannenu predstavljal nov evropski val, saj se počasi poslavljajo Nowitzki, Pau Gasol in Tony Parker. V veselje mi je gledati tudi te fante, čeprav niso iz Slovenije.
O Dončiću torej ne dvomite?
Ne. Pokazal je, da ima prav vse. Je še prostora za napredek, Američani bodo velik poudarek dali še na atletiko in nutricionizem. Je pogumen, upa se, ne verjamem, da se ne bi znašel v NBA. Držim pesti, da bo ostal zdrav. Vse ostalo je le vprašanje časa. V enem mesecu, morda treh, bo zasijal s svojimi ekstremnimi podajami in navijači ter ameriški mediji ga bodo tudi zaradi atraktivnosti hitro vzeli za svojega.
Po atraktivnosti ste sicer sloveli tudi vi.
Imel sem manjšo minutažo, v klubu so me pa hecali, da sem point per minute man (mož s točko na minuto; op.p). Tako malo sem igral, da sem takoj po vstopu v igro krenil na koš. Drugače rad podajam, a sem bil tako lačen košarke, da sem glede na svojo minutažo vedno dosegel kakšen koš. Ampak takrat je bilo drugače. Zdaj čakamo na Luko in navijamo zanj.
Ravno tisti dve leti, ko ste bili v ZDA, ni bilo tekmovanja v zabijanju na All-Star vikendu. Ste pripravljali kaj posebnega?
Tega se še spomnite? Če bi bilo takrat zabijanje, bi zagotovo opozoril nase. Razmišljal sem, da če sem v Sloveniji preskočil Hondo, bom v ZDA preskočil Ferrarija. Nekaj sem želel narediti. S tem, da bi opozoril nase ameriško javnost, bi naredil tudi nekaj pritiska na svoj klub, da bi me ta malce poforsiral in bi dobil večjo minutažo. Ravno poklopilo se je, da v celotni zgodovini ravno takrat ni bilo zabijanj. Sem pa na to zelo računal (smeh).
Vedno ste polni anekdot. Katera vam je ostala iz NBA?
Teh je kar nekaj. Najprej sem šel v Philadelphio, to je bil pravzaprav takrat čisti geto. Tam sem prišel pravzaprav z osnovnošolsko angleščino. Učil sem se jo v osnovni in srednji šoli, on pa so tam veliko govorili v svojem slengu. Nič nisem razumel. Vsak dan smo se čemu smejali. Na primer ... Pozdravili so me z 'What's up?' in sem gledal gor, kaj je takšnega nad mano. Ali pa 'How you doin'?', kar je čisto preprosta fraza, jaz pa sem začel razlagati, kaj sem počel, da sem si našel hišo, da se še vedno navajam in da imam še vedno jetleg, oseba pa je bila že 100 metrov naprej. Tega je bilo veliko, lahko bi kar našteval.
Boste torej napisali knjigo?
Saj so jo že vsi (smeh). Do knjig imam na splošno zelo veliko spoštovanje. Morda pa nekoč, ko bom še nekoliko starejši. Sem pa takšen, da če bi želel povedati tiste zanimive in 'žmohtne' zgodbice, bi lahko koga užalil. Nisem pa takšen tip, da bi to počel zaradi dveh dobrih anekdot. Če pa bi preveč v rokavicah napisal knjigo, ne bi bila tako zanimiva. Morda pa bom čez nekaj let našel tisto mejo, da bo knjiga zanimiva in ne bo koga užalila. Je pa zgodbic kar za nekaj knjig (smeh).
V zadnjem času ste sodelovali tudi pri reprezentanci. Kaj pomeni tisti poraz v kvalifikacijah z Belorusijo?
Večina dobrih reprezentanc ima veliko igralcev v NBA in evroligi ter so bile oslabljene. Ker druge izbrane vrste tega nimajo, se je malce zabrisala razlika. Tu bi apeliral na vse navijače, imamo sicer najboljše v Evropi, da pridejo na tekme tudi zdaj, ko jih res potrebujemo. Da napoolnijo Stožice in nas ponesejo na SP.