Slovenski zunanji igralec velenjskega Gorenja Jure Dolenec, ki se bo po koncu sezone preselil v francoski Montpellier, po porazu na tekmi za tretje mesto ni skrival svojega nezadovoljstva, saj mu je bilo jasno, da je zamudil veliko priložnost po odličju in vprašanje je, ali se bo sploh še ponudila.

Mali finale s Hrvaško se ni končal po slovenski željah, pa tudi na polfinalni tekmi proti Španiji ni bilo zaslediti tiste Slovenije iz Zaragoze ter uvodnih dveh tekmah na izločanje z Egiptom in Rusijo v Barceloni. Zakaj?

Zagotovo ne moremo biti zadovoljni z našima zadnjima dvema predstavama. Menim, da tekmeci niso bili tako boljši, da jih ne bi mogli premagati. Tekmo za tretje mesto smo izgubili v trenutkih, ko smo imeli dvakrat številčno premoč na igrišču. Tudi če bi bili na nasprotni strani zbrani najboljši rokometaši na svetu, bi jim morali zabiti gole. Razočaran sem, na zadnjih dveh tekmah nas je enostavno zmanjkalo v drugem polčasu.

V tekmi za tretje mesto je Slovenija po obetavnem prvem polčasu v začetku drugega polčasa povsem popustila in Hrvaški dovolila, da si je priigrala neulovljivo prednost. Je bila zares tako močnejša?

Če ne bi imeli v prvi polovici drugega polčasa tistih pet minut katastrofalne predstave, potem bi bili do konca tekme povsem konkurenčni, in prav to najbolj boli. Na igrišču, izjema je tisto naše črno obdobje, ni bilo čutiti, vsaj tako je bilo pri meni, da so Hrvati boljši od nas. A venomer, ko smo imeli priložnost, da nekaj naredimo, smo storili nekaj narobe, bržkone nas je pokopala neizkušenost.

Na zadnjih tekmah je bila slovenska obramba veliko boljša od slovenskega napada, je prav nemoč z zunanjih položajev botrovala nekoliko slabšemu izplenu na odločilnih tekmah?

Ne nekaterih naših tekmah smo prikazali odlično igro v napadu. Srbi so znani po dobri obrambi in odličnih vratarjih, pa smo jim nasuli več kot trideset golov. Enostavno nimamo kontinuitete, da bi na vsaki tekmi igrali dobro v napadu. Padamo v črne minute, morda nam primanjkuje eden izkušen in zanesljiv strelec z razdalje. Borut Mačkovšek ima vse predispozicije, da se razvije v takšnega igralca, na dveh tekmah nas je dobesedno vlekel naprej, čeravno je v ekipo vskočil kot rezervni igralec. Prepričan sem, da bo na vsakem naslednjem turnirju boljši in postal igralec, ki si ga vsi želimo. Torej igralec, ki zna zabijati gole z enajstih metrov.

Slovenija je svetovnem prvenstvu zasedla končno četrto mesto. Ste zadovoljni z doseženim?

Turnir je bil uspešen, a je ostal grenak priokus. Ko si enkrat tako blizu kolajni, potem jo moraš tudi vzeti. Kdo ve, kdaj bo spet takšna priložnost.