Nejc Potokar je bil med letoma 2011 in 2014 član Maribora in sotvorec številnih evropskih uspehov vijoličastega kluba. Igral je na zgodovinski tekmi na stadionu Ibrox, ko se je štajerski klub na račun Glasgow Rangers prvič prebil v skupinski del Lige Evropa in začel niz fantastičnih sezon, postal stalnica evropske nogometne jeseni ter bil štiri leta nesporen vladar slovenske scene.
Ljudski vrt je Potokar zapustil z nekaj slabega priokusa, razlogi za njegov odhod pa so bili zaviti v tančico skrivnosti in postali predmet številnih natolcevanj.
V sledečem intervjuju se je pogovor s 189 centimetrov visokim branilcem vrtel okrog vzpodbudnih začetkov, odličnih predstav v zenitu nogometne poti in bolečem koncu kariere profesionalnega nogometaša.
Zasavec se je ozrl na čas, preživet v najtrofejnejšem slovenskem klubu in pojasnil razloge za odločitve, ki jih je sprejemal tokom svojega udejstvovanja. Brez dlake na jeziku je spregovoril o odhodu iz Maribora in o kalvariji, ki jo je preživljal v Moldaviji.
Nejc Potokar je kariero začel v domačem Zagorju, že kot kadet se je preselil v Celje. Igral je za kadetsko in mladinsko reprezentanco Slovenije (U15, U17, U18, U19, U20). V članski kategoriji je nastopal za Zagorje, Bonifiko, kranjski Triglav, Maribor, ciprski AEL Limassol, hrvaška Inter in Slaven, malezijski Pahang in moldavski Milsami Orhei. Kariero je po hudi poškodbi sklenil, še preden je dopolnil 29 let.
Kako se spominjate svojih nogometnih začetkov v Zagorju?
Trenirati sem začel v prvem razredu, ko smo se skupaj s prijatelji prvič odpravili na trening. Tam sem ostal do konca osnovne šole. Vedno sem bil v vlogi ofenzivnega veznega igralca in moji spomini na tisto obdobje odraščanja s sošolci in sosedi so lepi. Zadeval sem gole, delil podaje, izvajal proste strele ... Še danes me žena sprašuje, zakaj sem začel igrati na branilskem položaju (smeh, op. a.).
Zakaj torej?
Na srednjo šolo sem se vpisal v Celje in nato sčasoma nadaljeval tam, pri NK Celje, takratnem Publikumu. Bil sem v nogometnem razredu in ob prvem sestanku s trenerji so me vprašali, kaj igram. Ker sem celotno poletje preživel na morju in nisem nič kaj prida treniral, sem se zbal, da nisem dovolj pripravljen za igranje v vezni liniji. Tako sem rekel, da sem 'štoper', centralni branilec. Mislil sem, da branilcem ni treba veliko teči (smeh, op. a.).
Ste imeli vzornika?
Vedno sem bil navijač AC Milana, tako da je bil moj vzornik Kaká. Kasneje, ko sem postal branilec, sta bila to Paolo Maldini in Alessandro Nesta.
Kako ste se spoprijeli z odhodom od doma sredi najstniških let?
Na začetku je bilo zelo težko. Ko ni več družbe kolegov, znanega okolja ... Tudi v nogometnem smislu je bila sprememba velika. Pri nas v Zagorju nismo imeli preveč kakovostne nogometne šole v tehničnem in taktičnem smislu. Spomnim se, ko smo s še dvema fantoma iz Trbovelj ob prihodu v Celje opazovali starejše dijake na treningu. Že njihovo žongliranje se je zdelo nam, uličarjem, pravo čudo.
Že zelo kmalu pa ste bili vključeni v reprezentančne selekcije.
V reprezentanci sem bil že, ko sem igral še za Zagorje. Takrat je bil selektor Matjaž Zupan. Meni in še enemu reprezentančnemu soigralcu iz kranjske Save, ki sva bila edina iz drugoligaških klubov, je na neki akciji dejal, da si morava najti klub v prvi ligi, če želiva ostati v izbrani vrsti. Nato so tudi v Celju uvideli, da se lahko iz mene nekaj razvije in so me potegnili v klub. V reprezentanci pa sem igral od kategorije U15 pa vse do U20.
Prehod v člansko konkurenco je bil zahteven, Celjani so vas poslali na kaljenje v drugo ligo ...
Res je. Konkurenca v Celju je bila huda in bil sem posojen v Zagorje in tam igral dve sezoni. Potem je stvar v Zagorju začela propadati. Na treningu smo bili včasih štirje igralci, trenerji so se menjali, trenirali smo na slabih podlagah ... Odločil sem se in, s svojimi papirji, prestopil v Bonifiko. Ta je bila še kakšno sezono prej v vrhu druge lige, tam so igrali Josip Iličić, Dalibor Volaš, Aleksandar Rajčević ... Toda le tri mesece po mojem prestopu je klub povsem ugasnil. Denarja je pač zmanjkalo. Ostal sem brez kluba, do prestopnega roka sem moral čakati še nekaj dodatnih mesecev.
Nato ste se preselili v kranjski Triglav, ko so bili "orli" drugoligaši.
Triglav je bil stabilen drugoligaš, glede izplačil in pogojev za trening pa je bilo vse urejeno na prvoligaškem nivoju. Uvrstili smo se v Prvo ligo, v dodatnih kvalifikacijah smo izločili Interblock. Nato sem pol sezone igral za Triglav v Prvi ligi. Igral sem dobro, imel sem vse igralne minute, prejel pa nisem niti enega rumenega kartona. V tistem zimskem prestopnem roku sem nato dobil ponudbo velenjskega Rudarja, toda nisem se odločil za prestop. Tam sta bila na branilskih položajih Fabijan Cipot in sedanji trener Almir Sulejmanović, dobra in izkušena igralca. Nisem želel biti rezerva, zato sem raje ostal v Triglavu.
Je pa potem zelo hitro prišel tudi klic Maribora, kajne?
Da, že kakšen teden ali dva po ponudbi iz Velenja sem dobil klic iz meni neznane številke. Bil sem ravno na poti z dopoldanskega treninga v Kranju proti Zasavju. Javil sem se na telefon in na drugi strani mi nekdo reče, da je Zlatko Zahović. Najprej sem mislil, da me nekdo zaje**va ... Sčasoma sem dojel, da je stvar resna. Vprašal me je, če bi prišel v Maribor. Seveda sem odgovoril pozitivno. Rekel mi je, da imam uro in pol časa, da pridem v Ljudski vrt, da je predstavitvena tiskovka ob 14. uri. Bil sem v Triglavovi športni opremi in ni bilo časa, da bi šel domov v Zagorje in nato nadaljeval proti Mariboru. Klical sem domov, da so mi prinesli oblačila na Trojane, da sem lahko šel direktno v Maribor. Tam nisem takoj našel stadiona, se lovil po cestah ... Pa vendarle nato pravočasno prišel na tiskovko, predstavljena sva bila skupaj z Etienom Velikonjo.
Vam je Zlatko Zahović razkril, kdaj ste nanj naredili vtis?
Mi je, v enem skupnem pogovoru z Darkom Milaničem, toda najbrž bo kdo mislil, da vas vlečem za nos. Takrat so klubi Prve lige v prazničnem času igrali božični malonogometni turnir. Tam sem igral dobro in očitno dovolj impresioniral Zahovića. Kasneje sem se spomnil, da me je na tistem turnirju tedanji trener Triglava, danes pa športni direktor Siniša Brkić vprašal, kateri letnik sem, ker ni točno vedel. To se mi je zdelo čudno, potem pa sem pomislil, da se zame zanima kakšen drug klub, ne pa Maribor. Po tistem malonogometnem turnirju je Zlatko Zahović najbrž malce pogledal mojo statistiko in se odločil. Takrat sta iz Ljudskega vrta odšla Siniša Anđelković in Elvedin Džinić. Jaz sem bil mlad, v dobri formi, poceni slovenski igralec ... To je bilo to.
Kako ste se v štajerski prestolnici znašli na začetku? Maribor je pravo nogometno mesto, klub je odlično organiziran.
To je bil največji preskok v moji karieri, celo večji kot tisti iz mladinske v člansko konkurenco. V Mariboru se opazi vsaka malenkost. Mene je bilo recimo sram delati raztezanje, ker nisem najbolj gibljiv. V Mariboru so ljudje gledali trening in raztezanje je bilo treba opraviti pravilno, medtem ko je bilo v Kranju vse bolj sproščeno. Javnost je v Mariboru zahtevna. Če se je zmagovalo, potem so bili ljudje prijazni, evforični. Če rezultati niso bili dobri, je lahko hitro prišlo do konflikta. Tako da se na ulice v klubski opremi raje nisem odpravil. Problemi so bili že, ko smo se vozili s klubskimi avtomobili. Maribor je pravo nogometno mesto, sam sem prvič v karieri začutil kaj takega.
V Mariboru ste tudi prvič izkusili, kako je osvojiti lovoriko ...
Z Mariborom sem osvojil tri prvenstvene naslove, tri pokalne in dva superpokalna. Vse to v treh letih, čeprav Olimpija in drugi takrat niso bili tako slabi. Zares smo imeli pravo ekipo, pravo energijo. Danes je malo drugače, Maribor se na tekmah Prve lige pogosto muči, takrat pa smo v Ljudskem vrtu vsakemu zabili nekaj golov. Zgodilo se je, da smo imeli že med zimskim premorom skoraj dvajset točk prednosti. Bili smo res močni. Danes so razlike manjše, je pa Maribor še vedno daleč pred ostalimi v organizacijskem smislu. Ljudje pravijo, da je Olimpija blizu, a meni se ne zdi tako. Olimpija vsake pol sezone zamenja pol ekipe, menja trenerje kot po tekočem traku ... To ne more trajati večno. Maribor je konstanten in se lahko pobere tudi po seriji slabših rezultatov, medtem ko v Olimpiji ni človeka, ki bi ustavil voz, ko gre ta navzdol. Maribor ima Zlatka Zahovića.
Z Mariborom ste se večkrat prebili v skupinski del Lige Evropa. Kako danes gledate na to?
To je bil vrhunec moje kariere. Sploh tisto leto, ko smo imeli v skupini Tottenham, Lazio in Panathinaikos, to je bila res skupina za Ligo prvakov. Meni osebno je bilo lažje igrati v Evropi, kot pa v slovenski ligi. Lažje je bilo proti Laziu kot proti Kopru. V slovenski ligi je pogosto vse kar malo divje, kot branilec pogosto nimaš časa, da bi v miru odigral žogo. V Evropi se večina ekip, če ne igra presinga, umakne na svojih 30 metrov, nato pa tam postavi zid. Do njihove polovice se lahko sprehodiš. Ko imajo oni žogo, pa je seveda druga pesem. Toda meni je bilo lažje v Evropi.
Zaigrali ste na nekaterih kultnih evropskih stadionih. Katerega ste si najbolj zapomnili?
Ibrox. Gostovanje pri Glasgow Rangers v zadnjem krogu kvalifikacij za Ligo Evropa. Po zmagi z 2:1 doma smo potem v gosteh odigrali 1:1. Volaš je dal gol, vodili smo celo tekmo, na koncu dobili, pa vseeno vzdržali. Bilo je 50.000 ljudi, objekt je res lep. Spomnim se, da je njihov trener skoraj celotno tekmo gledal iz lože, šele ob koncu se je spustil na klop. Rangers takrat ni prišel v Evropo in se je finančno zlomil ter bil poslan v četrto ligo. Tisto gostovanje mi je najbolj ostalo v spominu.
Pozimi leta 2014 ste zapustili Maribor, vaš odhod je mnoge presenetil.
Za medije je morda bilo presenetljivo, toda ni bilo čisto tako. V tisti sezoni sem igral malce manj. Od svojega prihoda v Maribor, pod trenerjem Milaničem, sem vedno igral, ko sem bil zdrav. S prihodom Anteja Čačića se je to spremenilo. On si je, tako kot vsak trener, ustvaril svojo sliko. Na pripravljalnih tekmah sem še bil zraven, nato pa je šlo navzdol. Z njim nisem bil v najboljših odnosih. Pred prvenstveno tekmo v Domžalah nam je že dva dni prej sporočil, kdo bo v prvi postavi. Prva enajsterica na dan tekme ni imela treninga, ostali smo ga imeli. Čačić je med raztezanjem po koncu treninga prišel do nas in rekel, da potrebuje sedem borcev, ki bodo bodrili ekipo v Domžalah. Kdor hoče, naj dvigne roko. Takrat sem storil nekaj, česar danes ne bi ponovil. Roke nisem dvignil. Oglasil se je moj ego, bil sem mlad ... Mislil sem si, kaj bom jaz bodril na klopi ... Danes vem, da nas je preizkušal, da je hotel oceniti naš odnos ... Dokončno pa je počilo med eno od domačih tekem. Aleksandar Rajčević se je poškodoval, jaz pa sem bil edini branilec na klopi. Čačić je pogledal po rezervah in na ogrevanje poslal Željka Filipovića, ki je celo življenje igral vezista.
Takrat ste vedeli, da je to konec?
Od takrat je bilo vse jasno. Z moje strani potem reakcija ni bila prava, privoščil sem si nekaj nešportnega življenja. Danes bi reagiral drugače. Sem pa dva meseca pred odhodom podaljšal pogodbo za dve leti. Pozimi so se potem dogajale čudne stvari, iz medijev sem izvedel, da si lahko iščem nov klub v primeru plačila odškodnine in tako naprej ... Toda z moje strani zamer danes ni. V Mariboru so navijači najpomembnejši, njihovo mnenje šteje ogromno. Tudi Zlatku Zahoviću nimam kaj očitati, on vedno ščiti interese kluba.
Kako so stvari tekle, ko je postalo jasno, da boste zapustili Ljudski vrt?
V takšnih primerih te razni menedžerji kličejo levo in desno, vsi imajo "najboljšo" opcijo. Zlatko Zahović mi je takrat dejal, da ima klub zame, in to klub, ki me bo plačal. Rekel mi je tudi, da si lahko sam najdem ustrezno rešitev v primeru plačila odškodnine, ki pa ni bila visoka, ne vem, 100.000 ali 200.000 evrov. Ni pa mi povedal imena kluba, kamor bi lahko prestopil. In odločil sem se, da prek nekega menedžerja, ki ga sploh nisem poznal, sprejmem ponudbo s Cipra (AEL Limassol, op. a.). Tam je bilo denarja dovolj. Za tri leta pogodbe so mi ponudili nekaj več kot 300.000 evrov. Star sem bil 24, 25 let in odločil sem se za denar. Danes bi se odločil drugače, najbrž bi sprejel opcijo, ki mi jo je ponudil Zlatko Zahović in po kateri bi najbrž lahko igral na višjem nivoju.
Življenje na Cipru vam je godilo?
Meni se je zdelo odlično. Za življenje je Ciper fantastičen. Je pa precej drag, na obali je v primerjavi z našimi cenami vse dvakrat dražje. Takrat smo imeli dobro ekipo z nekaterimi renomiranimi nogometaši. V zadnjem kolu smo izgubili naslov prvaka. Šef kluba je bil nek napol mafijski tip in po tem neuspehu je povsem spremenil ekipo. Tako sem odšel tudi sam.
Po prihodu s Cipra ste se podali na Hrvaško. Kako je prišlo do te selitve?
Ko sem bil brez kluba, me je poklical nek hrvaški menedžer in me vprašal, če bi prišel v Zaprešić, da bi tamkajšnjemu Interju pomagal na poti v prvo ligo. Tam je pred menoj igralo nekaj vrhunskih nogometašev: Luka Modrić, Dejan Ćorluka, Dejan Lovren, Klemen Lavrič ... Dogovorili smo se in se res uvrstili med elito. Takoj zatem sem dobil ponudbo Slavena Belupa, stabilnega prvoligaša. Finančno je bila ponudba ugodnejša kot Interjeva, tudi pogoji za delo so bili boljši.
Leta 2016 pa ste odšli na drugi konec sveta - v Malezijo h klubu Pahang FC. Zakaj v Azijo?
Bil sem sveže poročen in v tistem trenutku se mi je zdelo najbolje sprejeti ponudbo, ki je bila visoka. Ob prvem klicu menedžerja in vprašanju, ali bi odšel v Malezijo, sem seveda rekel ne. Potem pa sem šel na internet in malo pobrskal ter ugotovil, da sploh ni slabo. Če bi se danes moral kam za stalno preseliti iz Slovenije, bi se tja. Ljudje se ne obremenjujejo s tem, česar nimajo, življenjski ritem mi je zelo ustrezal. Sicer je vseskozi čez 30 stopinj Celzija, tudi če pada dež.
Kakšna je raven nogometa v Maleziji?
Liga je slaba. Tujci v ligi so dobri, a lahko igrajo samo trije v eni ekipi. Ko sem bil tam, je v ligi igral denimo Pablo Aimar, pa Djibril Cissé ... Domači igralci pa so slabi, taktično povsem nepodkovani. Tudi plačani niso dobro, dobivajo neke štipendije. Ker so v eni ekipi lahko samo trije tujci, je vedno tako, da eden igra v obrambi, eden v vezni liniji in eden v napadu. In če razultati niso dobri, ti rečejo - adijo. Tam sva bila skupaj z Volašem in ker rezultati niso bili po okusu kluba, smo se po enem letu razšli.
Leta 2017 ste se vrnili v Evropo, prestopili ste v klub iz moldavske prestolnice Kišinjeva - Milsami Orhei. To je bila vaša zadnja nogometna postaja. Zakaj?
Po vrnitvi iz Malezije sem treniral s Celjem in imel tudi možnost ostati tam, toda dobil sem ponudbo Moldavcev. Odšel sem v Turčijo, kjer je bil klub na pripravah. Tam je bilo vse v najlepšem redu, igrali smo proti močnim nasprotnikom, finančni pogoji so bili dobri. Pogodbo sem podpisal in se vrnil domov. Nato sem letel v Kišinjev in že takoj po pristanku spoznal, da sem naredil napako. Že samo mesto mi ni bilo všeč, zgradbe, ulice ... Vse je bilo kot pri nas 20 let nazaj. Vsi so govorili rusko, dva človeka v klubu sta znala malce angleško. Govorili smo z rokami, nogami, ne veš, kaj bo, kaj ne bo ... Eden od teh me je peljal do moje sobe v hotelu, ta je bila katastrofalna. Ko sem vse zaprl, je še vedno od nekod pihalo. Pri njih to poteka tako, da pride avtobus po tebe v hotel, te pelje do igrišča, po treningu greš spet na avtobus in se potem stuširaš v hotelu. In to ne nujno s toplo vodo. Mraz, sneg, vseskozi umetna trava ... Že takoj na začetku sem izgubil voljo do vsega. Potem pa sem si še poškodoval gleženj tik pred začetkom prvenstva. Po magnetni resonanci so mi dejali, da imam samo natrgane vezi. Poskusil sem še nekaj igrati, trenirati. Kasneje sem, ko sem imel vsega dovolj in sem šel na preglede v Slovenijo, ugotovil, da sem imel tri glavne vezi v gležnju povsem raztrgane. Še danes čutim bolečine, pa sta od tega minili že več kot dve leti. Ob vsem tem od Moldavcev nisem dobil niti evra in sem se moral tožiti s klubom. Zares je bila to izkušnja, ki mi je vzela voljo do nogometa in življenja. V tistem času se mi je rodil sin Lukas in ugotovil sem, da moram nekaj spremeniti. Končal sem kariero, čeprav sem imel nekaj ponudb iz slovenske Prve lige.
Kaj je bilo ključno pri tej odločitvi?
Ko sem razmišljal o prihodnosti, sem tehtal alternative. Lahko bi igral do svojega 35., 36. leta in potem bi v vsakem primeru moral početi nekaj drugega. Odločil sem se, da se že sedaj usmerim na drugo pot, da si do 35. leta ustvarim neko drugo kariero. Imam veliko prijateljev, ki po koncu igranja imajo nekaj denarja, a ne toliko, da ne bi delali ničesar več do konca življenja. Težko je začeti na novo, ko nimaš končane nobene šole, ko ne znaš delati nič, ko se pravzaprav ne znaš niti pogovarjati. Vem, kako sem se počutil, ko sem začel delati na mojem sedanjem področju. Videl sem, da ne znam niti ustrezno komunicirati.
Kaj počnete sedaj?
Delam v firmi Smart Money Solutions, prej se je imenovala Finančna varnost. Tja me je povabil Aleš Mejač, s katerim sva igrala skupaj v Mariboru. Delam na terenu s strankami, moj delovni čas je precej fleksibilen. Trenutno mi to zelo ustreza. Lahko delam eno uro na dan, lahko dve, lahko pa tudi štiri ali osem. Všeč mi je to, da si sam organiziram delo. V firmi smo trije bivši nogometaši in mi delamo večinoma s športniki. Sodelujemo z znanimi slovenskimi športniki, reprezentanti. Sam sem veliko v stiku s celjskimi rokometaši. Poleg mene in Aleša Mejača je v podjetju tudi Alen Ploj in s svojimi izkušnjami skušamo pomagati aktivnim športnikom. Ostal sem torej povezan s športom in nogometom, čeprav na malce drugačen način.
Zadnji dve leti ste v vlogi očeta. Kako se znajdete?
Res je, sin je bil marca star dve leti. Zaenkrat zelo uživam v tej vlogi. Poročen sem že štiri leta, tako da sem že navajen na družinsko življenje in mi je takšen ritem zelo všeč.
Ste nogomet povsem odpisali?
Ne izključujem možnosti, da bi kdaj še malce zaigral v kakšni nižji ligi. Trenutno pa sem osredotočen na družino, službo in šolanje. Dan je prekratek.