In to dobesedno! Toni Vencelj, 39-letni tekač iz Šentvida pri Stični, je dosegel 10. čas, vendar so ga organizatorji kaznovali z uro pribitka, ker naj ne bi preluknjal kartončka za obvezen prejem vode, na kar se je pritožil. Če njegova pritožba ne bo uslišana, bo končal kot 15. med več kot 800 tekači, ki so prečkali ciljno črto v mestu Tazzarine. "Pripravljen sem bil dobro, tekmovanje poznam, ker sem sodeloval že tretjič. Najbolj me je zdelala vročina, na katero sem bil premalo pripravljen. Vse ostalo je bilo v redu," pravi Vencelj, ki ni profesionalec. In ne le to: ob službi in treningih najde čas še za vrtenje glasbe v lokalni diskoteki, trenersko dejavnost, motor ...

Kako vroče je bilo v Maroku?
Bilo je precej čez 40 stopinj. Nekateri so govorili celo o 60 stopinjah na soncu.

Kakšen je bil sistem tekmovanja po etapah?
Vsak dan je bil start ob devetih, nato so se seštevali časi posameznega dneva. Tekačem je bilo na voljo okrog 120 šotorov, ki so jih organizatorji vozili s seboj in z njimi postavljali tabore. Novinarji, prva pomoč, klinika … Postavitev tabora je bila vsak dan enaka. Na 12-kilometrski progi je bila kontrolna točka, kjer so delili vodo. Imeli smo kartončke, ki so nam jih žigosali, ko smo dobili na vsaki točki liter in pol vode. Tam je bila tudi nujna medicinska pomoč. Spremljala so nas tudi terenska vozila.

Z vodo je bila povezana tudi domnevna kazen …
Da, zjutraj od pol sedmih do pol osmih so delili prve odmerke vode. Očitno mi niso preščipnili kartončka in dobil sem uro pribitka, na kar sem se pritožil. Uradnih rezultatov še ni. Če bom uspel s pritožbo, bom 10., sicer pa 15.

Najdaljša etapa je merila 82 kilometrov. Kako ste jo zdržali?
Ta etapa je bila izjema zato, ker nas je na njej 50, ki smo bili v ospredju, startalo ob 12h, ostali pa že ob 9h. Vso progo smo jih nato prehitevali. To je bil nasploh eden najbolj vročih dni. Do petih je bila res huda vročina. Lani sem najdaljšo etapo začel prehitro, letos pa sem bil bolj previden in tako sem okrog petih, ko je bil malo boljši zrak, lahko celo dodajal hitrost. Zadnjo uro pa sem bil res precej izčrpan.

Koliko vaših tekmecev je profesionalcev?
Večinoma vsi. Pred mano je bilo nekaj Maročanov, Jordancev, ki nasploh bolje prenašajo vročino, kot tudi Španci, Italijani. Doma so iz toplejših krajev in pozna se razlika. Domačini krojijo vrh.

Se je težko meriti s profesionalci?
Meni način tekmovanja s težkim nahrbtnikom ustreza. Na običajnem maratonu sem prepočasen. Za olimpijsko normo mi manjka 12, 13 minut. V tovrstnem teku čutim, da sem bližje vrhu.

Kaj vse ste nosili s sabo v nahrbtniku?
Ves teden sem od organizatorjev dobival le vodo. Ostalo sem nosil s sabo: spalno vrečo, kompas, signalno raketo, reševalno alu folijo, prvo pomoč … S sabo sem imel hrano in opremo za šest etap oziroma sedem dni. Za hrano sem že prej predvidel, koliko bom kateri dan porabil. Šlo je za strogo suho hrano, ki smo si jo nato pripravili z vročo vodo. Predpisano je bilo, da moraš imeti s sabo minimalno dva tisoč kalorij na dan. To je približno 70 dekagramov kruha. Med tekom ne moreš kaj prida jesti, tedaj prihajajo v poštev le energetski napitki. 50 gramov na liter vode. V cilju je bilo treba čim prej čim več pojesti, da sem se do naslednjega dne čim hitreje regeneriral.  

Koliko ste povprečno popili na eno etapo?
Na vsakih 10, 12 kilometrov, kolikor sem približno pretekel v eni uri, približno liter. Če je bilo res vroče, tudi več. Na najdaljši etapi, dolgi 80 kilometrov, sem spil devet litrov tekočine.

Kaj vas žene k tovrstnemu izzivu?
Konkretno rezultat. Pred dvema letoma sem bil četrti, vedel sem, da sodim v deseterico. Pripravljen sem bil morda celo za kaj več, vendar sem bil naposled zaradi vročine slabši od drugih. Sicer tekmuje tudi precej belcev, veliko tekačev pa si tudi vzame čas in odide na priprave v toplejše kraje.

Združevanje kariere DJ-ja in vrhunskega tekača je vse prej kot običajen pojav …
Biti DJ je zame hobi, nisem na ravni, da bi bil zelo znan. Vrtim pa vsak petek. Če bi na tem gradil kariero, bi pustil ostale stvari, denimo službo, in bil profesionalni DJ.

Kako torej združujete službo, treninge in še vrtenje glasbe? Koliko trenirate?
Odvisno od poteka sezone, tudi dvakrat na dan. Poleg tega sem še trener teka, z dekletom sva ustanovila športno društvo, kar mi je minulo zimo vzelo precej časa. Delal sem po en trening na dan. Za kaj drugega in vmesni čas za počitek mi je zmanjkovalo časa. Če treniram dvakrat, napravim prvi, bolj lahkotni trening že zjutraj pred službo, popoldne pa glavnega.

Koliko pretečete na dan?
Povprečno 20 kilometrov – posamezno od šest pa do 50.

Kakšni so vaši naslednji projekti?
Tekma v Nepalu – 18 dni, 300 kilometrov, na veliki nadmorski višini, povsem blizu Mount Everesta. Tekmo pripravlja eden od tekmovalcev, ki je sicer šerpa, gorski nosač. Tek bo novembra, nisem še stoodstotno odločen, da se ga bom udeležil, ampak bil pa bi pravi izziv.