Sloviti Dirk Nowitzki je na poslovilni tekmi Gorana Dragića sodeloval v predstavitvi igralcev, a kasneje ni stopil na parket, 'bogato' dogajanje na parketu dvorane v Stožicah je spremljal s klopi za rezervne igralce, torej z mesta, ki ga v ligi NBA večinoma ni zasedal. A tudi za šestega najboljšega v zgodovini po številu doseženih točk, zbral jih je 31.560, začetki čez lužo niso bili najlažji.
"Kot mlad fant sem prišel iz Evrope, obstajala je jezikovna pregrada, prvič sem živel sam. Bilo je res težko. Igra je bila hitrejša kot sem lahko sploh pomislil. Mučil sem se. Naslonil sem se lahko na družino, na trenerja Holgerja Geschwindnerja, ki je bil moj mentor skozi celotno kariero od 15. leta dalje. Dvomil sem vase, razmišljal sem o tem, da bi se vrnil v Nemčijo, spraševal sem se, če sem sprejel pravilno odločitev. V takih trenutkih rabiš podporo družine, prijateljev, soigralcev. Steve Nash mi je pomagal, enako Michael Finley. Včasih gre za male stvari. Ko imaš domotožje, ti pomaga že to, da greš lahko z nekom v kino, da greš na skupen trening. Steve ve, da sem mu neizmerno hvaležen, vzel me je pod svoje okrilje in od njega sem se resnično veliko naučil. Nikomur ne uspe samemu. Vsakdo ima za sabo veliko oseb, ki ga podpirajo. Potrebuješ prav vse."
"Ko sem prišel v Dallas, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Vse se je spremenilo, ko je v mojem drugem letu lastnik postal Mark Cuban. Postala sva dobra prijatelja. Zgradila sva dober odnos, vselej mi je bil zvest. Tudi mesto me je vzelo za svojega in vse skupaj je prerastlo v to, da sem si celotno kariero želel ostati v Dallasu, kjer tudi zdaj živim. Imel sem kar srečo. Kot sem dejal, ob prihodu nisem vedel, kaj me čaka. Od tam naprej je vse skupaj dobilo posebno mesto v mojem srcu," se je na svojo NBA kariero v dneh, ko je športno pot končal Dragić, ozrl zdaj 46-letni Nemec.
Sam meni, da bi se moral posloviti nekoliko prej: "Če sem pošten, mislim, da sem zamudil pravi čas za upokojitev. Če si ogledate moji zadnji dve sezoni, je veliko šepanja naokoli. Bilo je kar težko. Ni lahko najti pravi čas za pokoj, če si tekmovalen. V glavi še vedno misliš, da si dovolj sposoben, a ti telo govori drugače. V zadnjih dveh letih sem bil precej časa poškodovan, v odločitev, da preneham, me je pravzaprav prisililo moje telo. Menim, da bi psihično zdržal še kakšno leto, da bi bil poleg Luke Dončića, mu pomagal, opazoval njegovo rast, a fizično nisem zdržal. Igra je postala še hitrejša, vsi igrajo z nižjimi postavami, vsi mečejo in tečejo, temu sem težko sledil že sredi svojih tridesetih let, kaj šele na začetku štiridesetih. Bil je čas, da se poslovim. Priznam, da me je bilo malce strah, kaj bo sledilo. A je čudovito, veliko potujemo, po dvajsetih in več letih enake rutine se je prijetno ukvarjati tudi z drugimi rečmi in izzivi. Verjamem, da bo tudi Goranu to uspelo, veliko je zanimivih stvari in priložnosti v širnem svetu."
Še naprej je povezan z Dallas Mavericks, trenutno v franšizi, z njo je leta 2011 osvojil njen edini naslov, upravlja vlogo svetovalca. "Svetovalec je zanimiva beseda, nisem prepričan, da veliko svetujem. Prišlo je do sprememb v klubu, odšel je trener Rick Carlisle, prišlo je do spremembe na mestu generalnega managerja, Cuban me je poklical, če si želim biti nekoliko vpleten v delo v franšizi in iskanju novega trenerja. Tisto poletje je bilo kar nekaj dela, a pošteno povedano, je v klubu dovolj sposobnih ljudi. Jason Kidd je dober prijatelj, skupaj sva osvojila naslov, o košarki se vseskozi pogovarjava. Ni pa tako, da bi se vsak dan zglasil v telovadnici. Polne zaposlitve nisem želel, trenutni status mi ugaja, lahko izbiram, kaj bom počel. Svetovalec je kar močna beseda za to, kar v resnici počnem," je že na poslovni konferenci, ki je bila del dogajanja ob Dragićevem slovesu, dejal Nowitzki.
Z Goranom ju druži sicer dejstvo, da sta le redko zavrnila igranje za izbrano vrsto. "Resnično sem vselej rad igral za svojo državo. To mi je veliko pomenilo. Ko sem bil star 14, 15 let sem bil član mlajših selekcij, potovali smo naokoli po Evropi, vselej sem čutil, da mi je nemška zveza in košarka na sploh dala izjemno veliko, zato sem skušal to nekako vrniti z igranjem za reprezentanco. Zaradi časovne razlike, tekme v NBA so ponoči po srednjeevropskem času, si veliko Nemcev si ni moglo ogledati mojih predstav, zato je bilo zame pomembno, da poleti zastopam Nemčijo, navijači pa me lahko vidijo od blizu. Zabavno je bilo igrati na velikih turnirjih, zabeležili smo tudi nekaj uspehov. Nikoli mi ni bilo žal, da sem igral za izbrano vrsto. To je bila zame velika čast."
Prepričan je, da je Luka Dončić pot iz evropske v ameriško košarko preživel precej lažje kot on in Goran. "Za Dončića je bil prehod pravzaprav zelo lahek. Igral sem z njim eno sezono, svojo zadnjo in njegovo prvo v ligi NBA. Bil je evroligaški prvak, najkoristnejši igralec tekmovanja, a to nič ne pomeni, ko prideš v NBA. Želeli smo mu pokazati, da gre za drugačno zadevo. A že na prvem treningu si lahko opazil, kako bere igro, njegove podaje in koši so bili neverjetni. V čast mi je bilo, da sem sodeloval pri njegovi prvi sezoni. A igral je že kot, da je star 35 let. Bil je tako pameten, ima izjemen košarkarski IQ, na parketu je videl stvari, ki jih jaz nisem nikoli. Ni potreboval mentorja. Je izjemen košarkar, že v prvem letu je postal naš ključni igralec. Bilo je zabavno, to je bil začetek nekaj posebnega."
Načrti za prihodnost? "Nikoli se nisem videl v vlogi trenerja ekipe, morda kot trenerja posameznikov. Enako kot je na primer z mano počel Holger. To bi bilo morda nekaj, kar bi me zanimalo v prihodnosti, a trenutno v tem pogledu ni nobenih načrtov. Posvečam se družini, sodelujem s Fibo, prisoten sem na največjih prvenstvih, nekajkrat na leto sem v Ženevi (sedež Fibe; op.p.). V Dallasu imam družinsko pisarno, kjer opravljamo poslovne zadeve, manjše naložbe. Učim se novih stvari. Ampak ostal bom v košarki, ne vem pa še na kakšen način."
V času kratkega bivanja v Ljubljani si je vzel čas tudi za teniško partijo s Stevom Nashem. "Danes sem ga premagal (s to izjavo se Nash nikakor ni strinjal; op.p.). Steve je izvrsten tenisač, za sabo imava kar nekaj dobrih dvobojev. Tenis je bil moj prvi šport, spremljam ga 40 let. Odraščal sem z Borisom Beckerjem, Steffi Graf, od takrat spremljam tenis. Moj najljubši teniški igralec vseh časov je verjetno Roger Federer. Igral je tako brez težav, elegantno. Njega sem vedno občudoval."
dezurni@styria-media.si