Po poročanju Swindon Advertiserja je Paolo Di Canio v prostore kluba na stadionu The County Ground prišel okrog enih zjutraj, vrata pa je odklenil s ključi, ki jih kljub razhodu s Swindon Townom ni vrnil.

Di Cania je bilo moč na varnostnih kamerah opazovati, kako je iz svoje nekdanje pisarne pobral nekaj malenkosti, časopis The Independent pa je poročal, da je z zidov "na nasilen način" potrgal tudi nekaj fotografij.

Klub je že potrdil, da so posnetke predali policiji, poleg tega pa so že začeli z menjavo ključavnic, s katerimi želijo preprečiti nov obisk priljubljenega Italijana. Di Canio je v svojem času pri klubu iz tretje lige postal pravi hit, tako na kot ob igrišču.

Vratarja zamenjal po 21 minutah igre

Swindon se bo lahko kljub njegovem odhodu boril za napredovanje v drugo ligo, saj je pod vodstvom karizmatičnega nekdanjega nogometaša Juventusa, Milana, Napolija, Lazia, Celtica in West Ham Uniteda postal resen konkurent v League One.

Di Canio, ki je bil za časa igranja v Italiji tesno povezan z desničarskimi navijači Lazia, in čigar vzornik je Benito Mussolini, je pri Swindonu ob svojem debitantskem trenerskem nastopu od leta 2011 naprej poskrbel za številne neverjetne zgodbe.

Med drugim se je po tekmi stepel z enim izmed svojih nogometašev, enega izmed igralcev, ki so za klub igrali na posoji, pa je označil za "kup sr**ja". Na stadionu je tudi pel Dancing in the Moonlight, zamenjal svojega vratarja po 21 minutah igre in ga označil za "najslabšega igralca, kar jih je kdaj videl", kupil pa je tudi pice za 200 navijačev kluba, ki so pomagali pred eno izmed tekem očistiti zasneženo igrišče.

20 ali 30 tisoč funtov iz lastnega žepa

Nazadnje je, to naj bi bil tudi eden glavnih razlogov za njegov odhod, celo ponudil, da bi ob praznem bančnem računu kluba kar sam plačeval igralce. V bitki za napredovanje v drugo ligo si je želel obdržati predvsem posojene nogometaše Johna Bostocka, Chrisa Martina in Dannyja Hollandsa.

"Vložil bom svoj lasten denar, da jih zadržim," je na začetku januarja dejal Di Canio. "Zapravil bom 20.000 ali 30.000 funtov, da jih zadržimo tako dolgo, kot jih lahko, ker mi ni vseeno, in ker želim zmagati. Prepričan sem, da imamo z njimi več možnosti za zmago. Ne bom začel prodajati svojih hiš v Italiji, ampak želim obdržati te igralce. Ko bom umrl, bom imel nekaj manj denarja, ampak zmago kot trener. Za odvetnike sem v preteklosti zapravil veliko denarja. Samo predstavljate si lahko, koliko bi zapravil za svoje igralce."

Nekaj nepozabnih trenutkov Di Cania na Otoku:

Dancing in the Moonlight ob slavju po uvrstitvi v tretjo ligo:

Prerivanje z lastnim nogometašem Leejem Clarkom:

Obrazložitev menjave vratarja po nekaj več kot 20 minutah:

Norčevanje iz Astona Ville:

Še vedno eden najboljših golov v zgodovini angleške lige (za West Ham proti Wimbledonu):

Izjemen "fair play" na tekmi proti Evertonu, ko je kljub priložnosti ujel žogo in zahteval, da sodnik prekine tekmo zaradi poškodbe vratarja: