Rajmond Debevec se je iz Londona vrnil že s svojim tretjim olimpijskim odličjem. Po zlatu iz Sydneyja in bronu iz Pekinga, ki ju je osvojil v trojnem položaju, je zbirko zdaj obogatil še z enim bronom, osvojenim v ležečem položaju. Strelskega šampiona so na letališču Jožeta Pučnika pričakali najzvestejši navijači, ki se bodo zagotovo znali poveseliti Rajmondovemu uspehu primerno.
Debevec je pred novinarje stopil v družbi svojega dolgoletnega trenerja Alojza Mikoliča. Najprej se je še enkrat ozrl nazaj, v čas bronastega petka, ko je Sloveniji pristreljal novo kolajno. "Petek je bil moj dan, bil sem odlično pripravljen in tudi moja zbranost je bila resnično vrhunska. Svetloba je bila dobra, to je bilo zame zelo pomembno. V finalu sem vseh deset strelov sprožil tako kot je treba, z dosežkom sem seveda izredno zadovoljen. Malce je presenetil le drugouvrščeni Belgijec Cox, za mano pa so bila samo uveljavljena imena," je potek finala še enkrat na kratko pokomentiral izkušeni strelec.
Kako pa njegov trener komentira dejstvo, da je Rajmond osvojil kolajno v disciplini, ki ni njegova paradna, v preteklosti je za njegovo najmočnejšo veljala disciplina 3x40 m, sedaj pa si je bron pristreljal v ležečem položaju. "Že pred igrami mi je dejal, da ima najbrž več možnosti za kolajno v ležečem položaju. Tudi na treningih je večkrat dosegel 600 krogov in je tako pridobival na zanesljivosti."
A Postojnčanu tudi v preteklosti niti ta disciplina ni bila tuja. "V preteklosti sem že dosegal uspehe tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih v ležečem položaju. Pred dobrim desetletjem sem bil v ležečem položaju srebrn na obeh tekmovanjih, nato pa sem to disciplino zanemaril, vse dokler nisem začutil, da v trojnem položaju nisem več povsem konkurenčen.".
Že precej pred odhodom v London je Rajmond Debevec zaradi nepridipravov ostal brez svoje puške, kar je za vsakega strelca zelo velik hendikep, saj so navajeni na svoje specifično orožje. Na pomoč so mu priskočili kolegi. "Najprej mi je na pomoč priskočil strelski kolega, pa tudi kolega v slovenski vojski, Mitja Žižmond, ki mi je posodil kopito. Nato pa me je pred olimpijskimi igrami premagal na državnem prvenstvu in odločil sem se, da mu kopita sploh ne vrnem (smeh, op. p)."
Pa konkurenti? Kako so sprejeli dejstvo, da jih je (vsaj večino), premagal pravi veteran? "Odzivi so bili zelo dobri. Kolegi so mi povedali, da so veseli zame, Italijan Cabriani mi je celo dejal, da sem legenda. Čeprav se to sliši, kot da sem že za v podtalnico (smeh, op. p.)"
To je potrdil tudi Alojz Mikolič. "Tekmeci so nam privoščili uspeh, ni bilo nevoščljivosti. Vprašali so ga, če se bo sedaj preizkusil tudi z zračno puško, kjer še edino nima medalje. Če takšen tekmovalec, kot je Rajmond Debevec, prejme kolajno, mu jo večina privošči," je dejal Mikolič, ki je po tekmi potočil tudi nekaj solz sreče. "Če se ob osvojeni medalji zjokajo takšni moški, kot so tisti, ki nastopajo v Wimbledonu, zakaj se ne bi tudi jaz," je napol v šali svoje solze po osvojenem bronu razložil Rajmondov dolgoletni trener.
Pogled že proti novim izzivom
Malce grenak priokus je ostal le zaradi ponedeljkove tekme, ko se ni izšlo za finale. "Pred tekmo v trojnem položaju smo imeli predvidena še dva neuradna treninga, ki so ju nato odpovedali, tako da je ostal le predtekmovalni trening. Čeprav je imel po njem dober občutek, pa rezultat tega ni pokazal," je manjše razočaranje obrazložil Mikolič.
"Na ponedeljkovi tekmi sem izgubil največ krogov v stoječem položaju. To je bilo odločilno, da se nisem prebil v finale. Ponavljal sem napake, tudi koncentracije ni bilo prave. Bom pa jeseni začel trenirati z zračno puško, ravno zaradi želenega izboljšanja forme v stoječem položaju, ki je seveda enak tako pri malokalibrski, kot pri zračni puški," pa je, kot pravi šampion, Debevec že pogledoval proti naslednjim tekmovalnim izzivom.