Pravkar se je končala kolesarska sezona. Kako bi jo ocenili?
Menim, da je bila sezona za slovensko kolesarstvo pozitivna. Jani Brajkovič je imel eno od svojih najboljših sezon. Bil je deveti na Touru, deseti pa v kronometru na olimpijskih igrah. Je pa res, da so bili preostali legionarji slabši od pričakovanj. To velja za vse dirke v sezoni in tudi na svetovnem prvenstvu. Je bila pa zato sezona fenomenalna v nižjih kategorijah. Imamo svetovnega mladinskega prvaka, evropskega prvaka do 23 let in še kup vrhunskih uvrstitev. Menim, da se pri nas dobro dela z mladimi in da imamo lepo prihodnost.
Pravzaprav je težko dojeti, za kako velik uspeh gre. Biti svetovni prvak v kolesarstvu je nekaj izjemnega, še zlasti v mladinski kategoriji, kjer na svetovnem prvenstvu nastopi 200 kolesarjev iz 40 držav. To so težko ponovljivi uspehi, te pa lahko dosežejo le največji talenti z resnim pristopom. Mohorič je profesionalec od glave do pet. Njegov pristop, način dirkanja in razmišljanja so na stopnji tistih, ki nastopajo na najvišji ravni, ali pa jih celo presegajo. Menim, da ima pred sabo izjemno prihodnost, tudi zaradi odločenosti, ki jo kaže.
Sam je omenil, da si v prihodnje želi nastopati v eni izmed največjih ekip. Ne še v naslednji sezoni, a cilj je tudi trenutno veliki Sky. Mu lahko uspe?
Vsekakor. Glede na rezultate, ki jih ima, lahko izbira med najboljšimi ekipami. Dejstvo je, da se mu nikamor še ne mudi, v tujino pa lahko gre šele čez kakšno leto ali dve. Predvsem gre za njegovo odločitev, kdaj in kam. Če bo ostal v Sloveniji, bom seveda zadovoljen, ker se bo lahko kot reprezentant udeležil še kakšnega prvenstva do 23 let, če se bo za odhod odločil prej, pa ga bom pri tem podpiral.
Kdo še prihaja poleg njega?
Mohorič je največji talent, kar se tiče prehoda iz mladinske v člansko kategorijo. Tu sta še dva, trije kolesarji, na katere računamo v reprezentanci. Morda bi omenil še Martina Otoničarja in Jureta Miškulina. Tudi v kategoriji do 23 let imamo dobre kolesarje, na primer evropskega prvaka Jana Tratnika, do avgusta ostaja še Jan Polanc, ki nato odhaja med profesionalce, saj ima že podpisano pogodbo, tu pa je tudi peti s svetovnega prvenstva Luka Pibernik. Resnično se ne bojim za prihodnost slovenskega kolesarstva.
Vse več Slovencev je v tujih profesionalnih ekipah. Je to znak, da so slovenski kolesarji v tujini zelo cenjeni?
Drugo leto bo na tujem nastopalo že 11 Slovencev. Jih je že kar za eno dobro ekipo, če bi jih združili. To je znak, da nam vsako leto uspe najti vsaj enega nadarjenega kolesarja in ga ponuditi naprej. In to kljub temu, da nas je zelo malo. V Franciji imajo tako 2.000 registriranih kolesarjev do 23 let, pri nas pa jih je 19. Prek tega ne moremo. So pa ti odhodi po drugi strani tudi opozorilo. Ne bom dejal, da pri nas ekipe izumirajo, a zmanjšuje se obseg dela, proračuni so vedno manjši. Naslednje leto bomo imeli le dve ekipi do 23 let in eno ekipo s starejšimi kolesarji, ki bodo, upam, registrirane vsaj kot kontinentalna moštva. Imamo lepo priložnost, da bi najboljše združili, a preprosto nimamo finančnih sredstev. Tako so po eni strani najboljši pravzaprav prisiljeni v odhod v tujino.
Začetki so bili težki. Sicer nisem bil prvi, sem pa bil edini, ki je vztrajal devet let. Pred mano so bili Primož Čerin, Vinko Polončič, Jure Pavlič, Valter Bonča, a nihče ni vztrajal več kot nekaj let. V bistvu smo šele gradili nek imidž, nekako smo utirali pot mlajšim generacijam. Mi smo bili že zadovoljni s tem, da smo prišli med elito, tisti takoj za nami, Andrej Hauptman, Uroš Murn in Gorazd Štangelj, pa so že dosegali vidnejše rezultate. Upam, da bosta ta in naslednja generacija že zmagovali na največjih dirkah.
Nastopali ste tudi proti ekipi US Postal in Lancu Armstrongu. Kako gledate na škandal, v katerega je vpleten?
Šokiran sem. Tako kot najbrž ves svet. Če je vsaj del tega res, potem ... Danes je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) potrdila razsodbo Ameriške protidopinške zveze (Usada). Upam, da je to zaključek neke dobe, ki ni bila prav rožnata. A bojim se, da se ta zadeva ne bo kar tako končala. Za zdaj se še ne zavedamo razsežnosti problema. Dejstvo je, da nekaj ni bilo v redu. Mene bolj moti to, da so ga ujeli šele po izjavah skesancev in priznanjih njegovih kolegov, ne z rednimi kontrolami. Zakaj so morali uvesti sodni postopek ter ga loviti na izjave in pričevanja? On pravi, da je v karieri opravil okoli 500 testov, in če ga niso odkrili, to pomeni, da celoten sistem ni delal. Protidopinški sistem je potem slab, laboratoriji so zanič in kup denarja gre v nič, saj se ne naredi veliko. Vsaj manj, kot smo mislili.
- Armstrong se je hitro sprijaznil z odvzemom naslovov
- Odvzeli so mu vseh sedem naslovov
- Pokrovitelji se umikajo
- UCI je vedela
- Bivši kolegi nad kavboja
Se strinjate z odvzemom zmag? Ker če pogledamo na primer Tour 2005, je bil drugi Ivan Basso, tretji Jan Ullrich, četrti Francisco Mancebo, peti Aleksander Vinokurov, šesti Levi Leipheimer, sedmi Michael Rasmussen. Večina njih je že pavzirala zaradi dopinga, prav vsi pa so bili vsaj osumljeni jemanja nedovoljenih poživil.
To se mi zdi kot kozlovska sodba. Če začnemo jemati zmage, potem jih je treba vzeti vsem, ki so bili ujeti pri dopingu. Kdo je potem zmagal? Ne vidim prave rešitve. Težko je popravljati zgodovino. Od tega je minilo deset let. V tistih časih je bila zmaga legalna, zakaj je potem ne bi pustili? Kaznovati bi ga morali drugače, predvsem finančno, saj je na ta račun zaslužil milijarde. Odvzemati športne dosežke, ki so bili tisti čas vseeno legalni, se mi ne zdi smiselno. Ker potem ni konca.
Doping ti pravzaprav le nekaj doda, če se ne motim. Vseeno moraš biti vrhunsko pripravljen ...
Tako je. Naj bi šlo le za dva odstotka. Je pa res, da na koncu odločajo malenkosti. Njemu je uspelo zmagati sedemkrat zapored in zdaj vidimo, da ni bilo vse po pravilih.
Je kolesarstvo zdaj bolj čisto?
Definitivno. Če sem že prej kritiziral, je zdaj protidopinški sistem vsekakor boljši. Ne samo v kolesarstvu, tudi v drugih športih, ki so prizadeti z dopingom. Veliko se dela na tem področju, veliko denarja se vlaga v to. V isti sapi pa moram še nekaj dodati. Armstrong se je vrnil leta 2009 in takrat je že obstajala ta tako opevana metoda bioloških potnih listov. Po pričevanjih naj bi Lance znova uporabljal nedovoljena poživila, a ga tudi s to metodo niso ujeli.
To je težko soditi. Ne vem. Spominjam se Tylerja Hamiltona iz leta 1999, se pravi po prvi Armstrongovi zmagi na Touru. Takrat sem imel tudi sam najboljšo sezono. Bil sem četrti na kronometru na Giru in 12. na svetovnem prvenstvu. Takrat sem bil res dober v vožnji na čas. Takoj po Touru je sledila dirka prve kategorije na Danskem. Nastopil je tudi Hamilton in me premagal za dve minuti. Prej me ni nikoli premagal za toliko. Seveda so se nam zadeve takrat zdele čudne, a nismo imeli nič oprijemljivega. Danes te reči seveda vidim povsem dugače.
Ste že prebrali njegovo knjigo, v kateri govori o jemanju dopinga?
Ne.
Jo pa verjetno še boste?
Ne vem, ali bi jo sploh bral. Že to, kar sem ujel vmes, se mi zdi dovolj hudo.
US Postal je bil v tistih časih dominanten, zdaj nekako enako velja za moštvo Sky. To je od kolesarjev zdaj zahtevalo podpisane izjave, da nikoli niso bili ali bodo povezani z dopingom. Kako gledate na te poteze?
Menim, da se želijo predvsem zaščititi ob morebitnih prihodnjih škandalih. V te ekipe so vložene res velike količine denarja, sama afera pa lahko vse uniči. Ne samo kolesarje, ampak tudi vse reči v povezavi z njimi. Po eni strani razumem moštva, da se želijo zaščititi, po drugi strani pa je vprašanje, ali bo prišlo do podpisov. Tu so v ekipah še maserji, mehaniki in drugi. Ne vem, kam vse to pelje. Težava ni v mladih, ampak v tistih, ki so že vrsto let zraven.
So nedovoljena poživila prisotna tudi v slovenskem kolesarstvu?
Ne bom dejal, da smo mi imuni. Daleč od tega. Vrhunski šport je vsepovsod podoben. Doslej smo verjeli, da je brez dokazanih pozitivnih testov šport čist, a videti je, da ni tako. Glede na zadnje reči je vprašanje, ali to še velja. Verjamem in upam, da nam bo Slovencem še nekaj časa uspelo kolesariti brez večjih težav.