Žiga Jerman je v mlajših kategorijah že večkrat pokazal, da gre za kolesarja, ki bi lahko še dodatno dvignil mednarodni ugled slovenskega kolesarstva. Med drugim je leta 2018 osvojil 78. izvedbo enodnevne dirke Gent-Wevelgem/Kattekoers-Ieper, za njim pa sta na primer takrat zaostala tudi takšna asa kot sta zdaj Marc Hirschi in njegov tedanji moštveni kolega pri ekipi Ljubljana Gusto Xaurum Tadej Pogačar. Jermanov talent so prepoznali tudi pri slovitem moštvu Groupama-FDJ in ga povabili v svojo razvojno ekipo. A zaradi izbruha epidemije koronavirusa je slovenski kolesar nato izgubil večji del leta 2020, ko je računal na vidnejše rezultate.

Kako ste zadovoljni s sezono? Zamenjali ste ekipo in ste zdaj član moštva Androni Giocattoli-Sidermec.
Načeloma je vse v redu, sem kar zadovoljen. Z ostalimi kolesarji smo se hitro 'poštekali', nekatere sem poznal že od prej, saj smo nastopali na istih dirkah. Gre za mlado ekipo. Ob koncu lanske sezone je šlo veliko starih članov ven, smo kar nova ekipa, saj je polovica kolesarjev novincev v moštvu. Super je. Zaenkrat je vse v redu.

Kako je koronavirus v lanski in letošnji sezoni vplival na vaše nastope, dirke?
Lani ogromno. Imel sem samo devet ali deset startov. Lani sem bil še med mlajšimi člani in bi moral veliko dirk voziti v tej kategoriji, a je na žalost veliko dirk izpadlo iz koledarja. Zdaj ko nastopam za prokontinentalno ekipo, pa je vse skupaj dokaj normalno. V serijah World Tour in Pro Tour ni večjih težav z urnikom, v kategoriji za mlajše člane pa epidemija še vedno predstavlja velik hendikep. Znova je odpadlo veliko dirk, na tem področju je slabo. Upam, da se bo to čim prej rešilo, saj je to kar velik problem za mlade kolesarje.

Kako je potem potekala vaša lanska sezona?
Na začetku lanske sezone sem še živel v Franciji (kot član moštva Groupama-FDJ; op.p.). Ko so se začele težave s koronavirusom, sem šel na prvi let za domov, saj sem vedel, da se bo slej kot prej vse zaprlo. Prišel sem domov, nato pa skušal najti motivacijo za tri, štiri mesece, kolikor je trajal 'lockdown'. Bili smo brez dirk. Na začetku je bilo kar 'fajn', nisem imel težav z motivacijo, potem pa je postajalo težje in težje. V programu sem imel tudi nekatre dirke World Toura, a so lani tudi te odpadale. Ker je takšnih dirk primanjkovalo, so na njih dobili prednost bolj uveljavljeni kolesarji s svetovne serije, tisti, ki smo vozili za podmladek Groupame-FDJ, pa smo ostajali brez nastopov. Je bil kar problem, še zlasti zato, ker je bila to moja zadnja sezona med mlajšimi člani. Imel sem kar velike načrte za Flandrijo, Gent, a je na žalost vse odpadlo.

Izguba celotne sezone verjetno predstavlja veliko težavo za mladega kolesarja.
Mlajši član si štiri leta, v teh štirih letih moraš nekaj narediti, če se želiš prebiti v višji rang, se pravi v prokontinentalno ekipo ali moštvo svetovne serije. V Sloveniji imamo na primer veliko dobrih mladih kolesarjev, a ne dobijo prave priložnosti, da bi se pokazali. To je zdaj res velika težava. Sicer pa enako velja tudi za še mlajše kategorije. 'Junior' si na primer dve leti, toliko bo trajala tudi epidemija in praktično si izgubil dve leti, nato pa si že mlajši član. Ja, to je kar velik problem.

Kakšna pričakovanja gojite pred nastopom na dirki po Sloveniji? Na njej ste v preteklosti že nosili belo majico za najboljšega mladega kolesarja.
Etape sem si večinoma že ogledal, vsaj tako na približno. Nekaj jih že poznam od prej. Na domači dirki sigurno želim biti v dobri formi. Pred Slovenijo imam sicer še dve večetapni dirki (Alpes Isère Tour in Boucles de la Mayenne, op.p.), tako da bom imel načeloma dobro pripravo. Videl sem, da bodo pri nas zelo razgibane etape, najbolj mi ustreza zadnja, pa tudi prva ne bi smela biti večji problem. Kraljevska etapa je za 'klančarje', tudi tista do celjskega gradu se mi zdi, da je zame malce pretežka. Velik cilj je, da bi bil v kakšni izmed etap med prvimi tremi. Naredil bom vse, da bom prišel do kakšnega lepega rezultata. 

Foto: Vid Ponikvar / Sportida Žiga Jerman

Trenutno sicer poteka dirka po Italiji. Kako so pri vaši ekipi sprejeli dejstvo, da Androni Giocattoli-Sidermec sprva ni bil povabljen na Giro?
Zagotovo je bil to za našega šefa velik šok. Bili so prepričani, da bodo dobili mesto na dirki. Lani so imeli kolesarja, ki je preživel največ kilometrov v begu, kar je za naše moštvo zelo pomembno zaradi pokroviteljev ...

Pravzaprav je ekipa znana po tem ...
Ja. To je zato, ker nimamo kolesarja, ki bi se boril za visoka mesta v skupni razvrstitvi in je potrebno na tak način izkoristiti medijsko pozornost. Saj je enako tudi letos, praktično vsak dan je nekdo v begu. Poskušamo čim več iztržiti iz te dirke. Če nimaš nekoga za generalno uvrstitev, se je treba pokazati na drugačen način.

Vaš šef Gianni Savio velja za nekaj posebnega v svetu kolesarstva. Kakšen vtis je naredil na vas?
Gianni je res velik šef, vsi do njega čutijo spoštovanje. V prokontinentalni ekipi je že ogromno let, ima velike izkušnje, precej kolesarjev je spravil v svetovno serijo. Tudi Egena Bernala, Fausta Masnado ... Je kar velik šef, veliko ljudi ga prepozna.

Je eden od razlogov, da se kolesar odloči za Androni tudi ta, da je na primer tu prvič zablestel takšen kolesar, kot je Bernal?
Za takšnega kolesarja kot sem jaz, za takšnega, ki ima nekoliko počasnejši razvoj – niso vsi takšni kot Tadej Pogačar, ki v enem letu naredi takšen preskok – je to super ekipa. Imajo dober program. Ne dirkajo samo dirke najvišjega ranga, ampak tudi kakšno nižjega, kar je dobro za napredek. Zame je to super moštvo, tudi Italija mi je nekoliko bližje kot Francija. Veliko se mi pozna, da mi ni treba tam živeti. V Franciji sem živel dve leti, a mi je zdaj boljše, ker lahko treniram doma. Je bila kar lahka odločitev.

Kakšna je vaša vloga? Ste določeni za 'leadout' kolesarja pri sprintih?
Ja, ja. Tako je, zaenkrat sem večinoma vlekel za našega sprinterja Mattea Malucellija. Upam, da bom kmalu tudi sam dobil priložnost. Na dirki po Sloveniji jo sigurno bom, ker je domača dirka. Zdaj sem res 'leadout' za Malucellija.

Kaj pa vam je prinesla izkušnja v Franciji?
V dveh letih sem se navadil na jezik. Ne govorim ravno briljantne francoščine, razumem pa kar nekaj stvari. Spoznal sem ogromno ljudi, odvozil sem nekaj dirk svetovne serije, predvsem v letu 2019. To je bil velik plus. Nabral sem si veliko izkušenj. In v Franciji in na dirkah. To mi bo v prihodnje zagotovo prišlo prav. 

Kako pa je živeti v kolesarski akademiji? Kako poteka dan, teden ...?
Tam je imel vsak kolesar svoje stanovanje. Blizu, par kilometrov stran smo imeli servis, v bistvu sedež kluba. Dvakrat na teden smo imeli skupne treninge, dvakrat na teden so bile v klubu organizirane tudi masaže. Večinoma smo bili tako pod budnim očesom trenerjev, menedžerjev. Leta 2019, ko sem prišel, je šlo za novo ekipo, a so imeli vse skupaj zelo dobro narejeno. Se pa pozna, da je Groupama že staro in uveljavljeno ime v svetu kolesarstva. Poznalo se je, da smo pod njimi. Glede koles in materiala je vse prišlo do nas iz World Toura, pravzaprav smo imeli ista kolesa, trening in trenerje kot tisti v svetovni seriji. Ni bilo neke razlike med ekipo za World Tour in podmladkom.

Ste se pogovarjali, da bi ostali v Franciji?
Ja, pogovarjali smo se, a so rekli, da bi še nekoliko počakali. Glede na lansko sezono, ki je bila specifična, se dejali, da bi počakali do oktobra, a sam nisem želel odlašati, saj nisem imel veliko startov in priložnosti za dokazovanje. Tako sem sprejel in podpisal za novo ekipo ob prvi priložnosti, ki je prišla.

Nekomu daleč od ekipe Groupama-FDJ deluje zelo 'francosko'. Je za tujca težje, da se prebije med najboljše v ekipi?
Ja, res je. Groupama je pravzaprav ena velika družina, tudi zaposlenih je veliko družinskih prijateljev. Za Francoze je to lepa priložnost. Tudi če si morda nekoliko slabši kot tujec, boš verjetno prej dobil priložnost v World Tour ekipi. Ampak saj to je normalno. Tudi v slovenskem moštvu bi Slovenec verjetno dobil kakšno 'šanso' več od tujca. 

Na primer na Giru je tudi brat Thibauta Pinota ...
Ja, on je trener. Pa tudi od šefa ekipe Marca Madiota brat je glavni športni direktor, njegov najboljši prijatelj je glavni mehanik ... Res je družinsko moštvo. Ima pa tudi to neke prednosti. Madiot je v Franciji nekaj takšnega, ima takšen 'rešpekt' kot v Italiji Savio. Razlika je v tem, da gre v enem primeru za ekipo svetovne serije, v drugem pa za prokontinentalno zasedbo.

Foto: Igor Kovačič Žiga Jerman, DP v kolesarstvu 2020

Če smo že pri temu, kaj se v zadnjem času dogaja s Pinotom?
V lanskem letu so resnično vse stavili nanj, a se je ponesrečil. Ampak saj imajo še kar nekaj dobrih kolesarjev. 

Bo počasi Pinota v ekipi kot prva violina zamenjal David Gaudu?
Ja, prihaja do menjave generacij. Na splošno prihaja veliko mladih, imate Pogačarja, pa Remca Evenepoela, vse skupaj se počasi obrača. Po eni strani je to tudi prav. Da tudi mlajši kolesarji dobivajo več priložnosti. Groupama je tako dobro organizirana, da bodo še imeli možnosti za dobre rezultate. Mislim, da gredo letos na Tour z Arnaudom Démarjem, ki bo prinesel kakšno zmago.

Če bi primerjali Groupamo-FDJ in Androni?
Največja razlika je seveda v proračunih. Tisti, ki ima več denarja, ima tudi več 'staffa'. Mislim, da smo imeli na enem francoskem pokalu veliko spremljevalnega osebja, pet mehanikov, pet maserjev, pri Androniju si tega ne moremo privoščiti. A glede na to, da gre za prokontinentalno ekipo, je vseeno vse na zelo visoki ravni. Vse je kar v redu 'pošlihtano'.

Imate pa tudi vi v vaši ekipi tekmovalca, ki je presedlal v kolesarstvo iz zimskega športa tako kot Primož Roglič (Martí Vigo je Španijo leta 2018 zastopal v smučarskem teku na olimpijskih igrah v Južni Koreji; op.p.). 
Res je, ampak mislim, da ne bo ravno takšen kot Primož. Tudi če kdo misli, da je lahko uspešen pri prehodu iz enega v drugi šport ... Tu gre res za izjeme. Ne gre to kar tako.

Če se vrnemo na začetek vaše kariere ... V kolesarstvo vas je vpeljal Miha Koncilija. Kako je vse skupaj izgledalo?
Pred tem sem bil kar precej 'len', v nobenem športu, ki sem ga začel trenirati, nisem dolgo vztrajal. Hitro sem se naveličal. V četrtem ali petem razredu pa je Miha s trenažerjem prišel na našo šolo v iskanju mladih talentov, pravzaprav mlade fante, ki bi bili pripravljeni trenirat kolesarstvo. Na šoli smo imeli nato s trenažerjem in kolesom tekmo, kdo bo v dveh minutah prevozil največjo razdaljo. Zmagal sem v razredu, čeprav se prej nikoli nisem ukvarjal s kakšnim vzdržljivostnim športom. Miha je nato poklical mojega očeta, če bi jaz treniral. Oče sprva ni bil za, saj je tudi on menil, da sem bolj len, vedel pa je, da kolesarstvo ni za vsakega. A potem sem začel in takoj padel 'not'. Bili smo zelo dobra ekipa s Tadejem Pogačarjem, Matejem Merčunom in ostalimi fanti, s katerimi sem treniral. V bistvu smo trenirali zaradi dobre družbe, iz ene igre sem prišel v poklicno kolesarstvo. 

Omenili ste Tadeja. Kako doživljate njegove uspehe?
Vedeli smo, da mu bo slej kot prej uspelo, nisem pa bil prepričan, da tako kmalu. Ampak on je vseskozi kazal konstanten napredek. Že od malega je bilo tako ... Ko smo začeli, je bil precej manjši od ostalih in se je v bistvu veliko bolj 'matral', da je dirko končal ali zmagal. Moral se je veliko bolj dokazovati, ker ni imel toliko mišic in takšne postave kot vrstniki. Ko pa je postajal starejši, je tudi zrastel, borec pa je bil že od samega začetka. Vedeli smo, da bo enkrat 'razmetaval' konkurenco. Tako, kot jo zdaj. 

Po karakterjih pravijo sicer, da sta si precej različna. Od kod tako dobra naveza?
Ja, to je res. Ko smo bili mlajši, je bil Tadej precej večji borec kot jaz, saj sem včasih dirke zmagoval kar z lahkoto, ko smo bili dečki. Bil sem večji, bil sem bolj razvit, po tem sva se kar razlikovala. Je pa razlika tudi v tem, da je on v bistvu 'klančar', ima drugačno genetiko kot jaz. Zato sva različna tipa kolesarjev, sva kot noč in dan. Prav zaradi tega sva dobro funkcionirala. Ko je bila dirka pisana meni na kožo, je on delal zame, ko pa je bila dirka težja, na klanec, pa sem jaz zanj. 

Nazadnje se je to videlo na lanskem državnem prvenstvu, ko je bil Tadej brez ekipe, vi pa ste mu priskočili na pomoč in pomagali loviti ubežnike.
Jaz nisem imel nobenih šans na klanec. Sem pa imel takrat tudi velike težave z zobom, sprva sploh nisem mislil startati. Dan pred dirko sem imel granulom in celo noč nisem spal. Ampak sem se nato odločil, da bom prišel na start in pomagal, kolikor se bo dalo. Bolj malo sem jedel in skoraj nič spal, a sem se potrudil, na koncu pa je zmagal Primož Roglič, kar je bilo tudi v redu. Na koncu sta sama odločala, kdo je močnejši.

Takrat je slavil Primož, kasneje na Touru pa je na koncu zmagal Tadej. Kako ste spremljali njune nastope, predvsem zadnji kronometer?
Vedel sem, da bo Tadej zmagal kakšno etapo. Kar nekaj časa sem z njim preživel na treningih in sem videl, da je res v formi. Lani je že prej zmagoval na dirkah. A glede na to, da je bil Primož v prvih dveh tednih Toura tako suveren, si nisem mislil, da bo Tadej osvojil dirko. Že to so sanje, da zmaga en Slovenec, da pa imamo dva med tri ... Sem se pa pred zadnjim kronometrom slišal s Tadejem. Bil sem na neki dirki v Bruslju, ko je bila na sporedu vožnja na čas. V bistvu sem bil na masaži, ko je on vozil kronometer. Bil sem tako živčen, da sem maserju dejal, da ne potrebujem masaže in sem si raje ogledal Tour. Bilo je noro to spremljati. Kljub temu da je Tadej zmagal, sem se nekako slabo počutil zaradi Primoža. Veliko dela je bilo vloženega v to, tri tedne so vlekli, saj so vseskozi imeli rumeno majico. Ampak na koncu vedno zmaga najboljši.

Foto: Vid Ponikvar / Sportida Žiga Jerman

Je bilo lani morda še tako, da tekmeci niso resno računali na Pogačarja? Hitro je ostal brez nekaj pomočnikov. Pričakujete, da bo letos vse drugače?
Sigurno. Vsekakor ti tekmeci namenjajo več pozornosti, če si že nekaj zmagal. Pred tem še ni osvojil katerega od Grand Tourov, čeprav je bil leto prej tretji na Vuelti. Na njo se je sicer podal z načrtom, da bo sodeloval samo dva tedna. Če bi na dirki po Franciji vedeli, da je Tadej tako dober, bi verjetno poizkusili tudi s kakšno drugačno taktiko. A kot sem dejal, na koncu tritedensko dirko vedno dobi najboljši. Tako mislim, da bi Tadej vseeno zmagal, čeprav bi pri Jumbo-Vismi izbrali drugačno taktiko. Bo pa letos povsem drugače. Dirko je lažje napadati, kot pa braniti. Bo pa imel Tadej tokrat boljšo ekipo kot lani, pri UAE so naredili veliko v to smer, da bo imel boljšo podporo. Če ne drugače, so tu Marc Hirschi, Rafal Majka, Davide Formolo, če bo vozil še Jan Polanc ... Sigurno bodo prišli zmagati dirko.

Čemu pripisujete Tadejeve in Primoževe uspehe? Tu so še ostali slovenski kolesarji...
Imamo zelo malo kolesarjev v World Touru, potrebno se je veliko bolj dokazovati kot ostali, da prideš v dobro moštvo. Veliko dela je opravljenega v mladih kategorijah, v bistvu imamo v Sloveniji zelo dobre kolesarske šole. To je velik plus. V mlajših generacijah smo veliko dirkali tudi po Italiji, tako da smo imeli za sabo kar nekaj mednarodnih dirk. Se je pa poklopilo veliko stvari, da imamo takšne kolesarje. Gre za veliko srečo, mislim, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo v Sloveniji. Samo dva milijona nas je, od tega nas je morda 50 licenciranih kolesarjev, pet jih pa sodi kar v svetovno klaso. Morda Luka Mezgec, Tratnik, Matej Mohorič, Polanc niti ne pridejo do pravega izraza, ker sta Roglič in Pogačar takšni klasi. Mezgec je bil na primer na lanskem Touru dvakrat drugi, a ni bil deležen pozornosti, ker smo imeli dva kolesarja v generalnem seštevku med tri. Včasih, par let nazaj, bi lahko le sanjali, da bi kakšen slovenski sprinter prišel med prvih pet v etapi. Tratnik je bil pred dnevi peti na Giru, Mohorič je odlično do zmage vlekel moštvenega kolega Gina Mäderja in to ni bilo nič posebnega, a ne? Gino tiste etape ne bi dobil brez Mateja.

Smo vsi skupaj postali preveč razvajeni?
Sigurno. Gledajo se le še zmage, samo Tadej in Primož, imamo pa še ostale odlične kolesarje. Niso ravno za zmago v generalni razvrstitvi Toura, lahko pa vseeno na svojem področju zmagujejo. 

Se je ugled Slovenije v kolesarskem svetu zelo dvignil?
Ja. Če si včasih dejal, da si Slovenec, nihče ni vedel, kje je to. Kaj je to? Veliko ljudi je spraševalo, če je Peter Sagan Slovenec. Ne, on je Slovak, mi smo iz Slovenije. Preprosto niso vedeli. Pri Groupami sem imel dve leti nazaj v ekipi Italijana in ko smo prišli na dirko, je mislil, da gre za Slovaško, a smo bili v Sloveniji. Zdaj pa, ko smo tako dobri, večji del kolesarske karavane kar ve, kje je Slovenija.

Se tudi do vas vedejo drugače?
Je nekoliko drugače, ker vedo, da smo kolegi s takšnimi kolesarji in vedo, da niso Slovenci kar nekaj, ampak sodijo v svetovno klaso. To je velik plus, a hkrati tudi manjši minus. Treba se je veliko bolj dokazovati, da opravičiš ta status.

Se tujcem zdi čudno, da ob takšnem rivalstvu obstaja prijateljstvo, spoštovanje med slovenskimi kolesarji? Na primer tista gesta Rogliča, ko je doživel šok kariere in vseeno odšel čestitat Pogačarju.
Po eni stran je tako tudi prav. Konec koncev gre za šport, ni spet kolesarstvo prav vse. S takšno potezo veliko bolj pokažeš, kakšen človek si, kot pa, da bi Primož izgubil in mu ne bi šel čestitat ali pa kaj podobnega. Še zmeraj nas je tako malo, če se mi med sabo ne bomo podpirali, nas ne bo nihče. Hvala bogu, da je to tako, kot je.

Nihče od nas si še pred petimi leti ne bi upal napovedati takšnih dosežkov slovenskih kolesarjev? Bi si vi?
Mah, kje. Tega nihče ni pričakoval. Že takrat, ko je bil Tadej Valjavec deveti na Touru (leta 2008; op. p.), je bilo to za nas noro, v parih letih pa smo prišli do tega, da če nimamo kolesarja med tri, je to že nekaj narobe. 

Bi si pa morda upali napovedat razplet letošnjega Toura?
Nimam pojma. Vsi govorimo le o Primožu in Tadeju, a je tu še kakšnih deset kolesarjev, ki lahko zmagajo na dirki po Franciji. Tour traja 21 dni, v treh tednih se lahko zgodi marsikaj. Moraš imeti tudi srečo. Da ne padeš, da nisi na vetru zadaj v glavnini, vse takšne stvari se morajo sestaviti, da lahko osvojiš takšno dirko. Upam pa, da bo eden od naših zmagal. Je pa povsem vseeno kdo, ali Primož ali Tadej. Važno, da je Slovenec.

Morda veste, če bo Pogačar nastopil na dirki po Sloveniji?
Mislim, da bo. Nič še ni uradnega, ampak mislim, da bo.

Ker Roglič se je odločil za drugačno taktiko in ne bo tekmoval do Toura.
Tako je. Lani je imel precej dirk, morda je bil na koncu tritedenske dirke zato nekoliko utrujen. Mogoče so zato zdaj izbrali drugo taktiko in bo na Tour prišel direktno z višinskih priprav. Po moje je to razlog. Da bo na dirki v Franciji 'frišn'.

Nekateri so ga v preteklosti že označili za nekoga, ki popusti v zadnjem tednu tritedenskih preizkušenj.
Je pa zmagal dve Vuelti. Lani je bil utrujen po Touru, a je vseeno slavil.

Torej se ne strinjate s takšnimi mnenji.
Ne. Če nisi vseh 21 dni dober, se pa kar hitro pojavijo tisti, ki pravijo, da gre za utrujenost. 

Vas motijo takšne površne ocene? Z uspehi pridejo tudi različni 'poznavalci'. Zasledite takšne izjave na socialnih omrežjih?
Takšnih izjav sploh ne smeš brati. Tako kot tiste, ki pravijo, da se je Tadej 'šlepal'. To so komentarji tistih, ki so kolesarstvo začeli spremljati prvi teden Toura, tisti, ki ta šport spremljajo dlje, vedo, da Tadej ni zmagal zaradi 'šlepanja', ampak zato, ker je bil najmočnejši. Če ekipa Jumbo-Visma vleče, ti pa se pelješ v zavetrju, to ne pomeni, da se 'šlepaš', še vedno moraš biti tam. Če bi bilo to tako enostavno, bi lahko zmagal še marsikdo drug. Saj so vedno takšni komentarji, ampak v vsakem športu je podobno. Najbolj 'brihtni' so mojstri na kavču.

Foto: Vid Ponikvar / Sportida Žiga Jerman

Se vam je že zgodilo, da ste na 'brihtne' osebe naleteli tudi na slovenskih cestah?
Vsakodnevno. Predvsem v krajih, kjer ni tako veliko kolesarjev, se zna zgoditi, da nabašeš na kakšnega 'lokalca'. Takšnega, ki ti začne trobit in ti pove, da bi bilo zame pametneje, če bi šel na 'šiht' in se ne bi vozil naokoli. To je pač tako.

Trenirali ste v raznih državah. Kje so najbolj tolerantni do kolesarjev?
Mislim, da v Franciji. Dve leti sem bil tam in se ne spomnim, da bi mi kdo trobil. V Sloveniji se pa vsak dan najde nekdo, ki pritisne na hupo. Tovornjak, avtobus zapelje tako blizu, da se moraš umakniti na bankino. Pri nas vsekakor vozniki niso tako strpni kot v Franciji. Vidi se, da je kolesarstvo morda celo prvi šport takoj za nogometom. Zgodilo se je tudi, da sem imel jaz na semaforju rdečo luč, a se je avto na zeleni ustavil in ti prepustil prednost ter počakal. Tega pri nas ni. Prej se zgodi, da imaš ti zeleno in avtomobil starta skozi rdečo. Ampak tako pač je. Nimaš kaj.

Ampak verjetno se tudi pri nas na cesti čuti, da imate kolesarji zdaj neko prepoznavnost?
Sigurno. Pet let nazaj ni bilo takšne medijske prepoznavnosti. Nihče si ni mislil, da bo Slovenija postala kolesarski narod in da bo toliko ljudi zunaj na kolesih. Takšnega števila kolesarjev ni bilo nikoli prej. Ampak zato so sigurno zaslužni tudi Roglič, Pogačar, Mezgec ... Da so ljudje v večji meri začeli spremljati kolesarstvo, nekatere pa tudi spravili na kolo.

Ampak za te uspehe so verjetno zaslužni tudi nekateri starejši kolesarji. Omenili ste Valjavca.
Začelo se je z Andrejem Hauptmanom in Martinom Hvastijo. Tretje in četrto mesto Hauptmana je še vedno najboljši slovenski dosežek v cestni vožnji na svetovnih prvenstvih (peti tudi na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004; op. p.). Ne zavedamo se, kaj vse so dosegli tudi kolesarji v prejšnjih letih. Jani Brajkovič je na primer zmagal na kriteriju Dauphine, pa Simon Špilak dvakrat na dirki po Švici, pa na Romandiji ... Zdaj pa je to postalo kar nekaj normalnega. Je pa res, da so bile to včasih izjeme, zdaj pa imamo dva izvenserijska kolesarja. In vse je drugače.