Trenirate v Združenih državah. Za kakšno smučarsko šolo gre?
Letos sem drugo sezono treniral z ekipo NSCD. Gre za National Sports Center for the Disabled v Winter Parku v Koloradu. Oni imajo trenutno najboljši program na svetu, z zelo dobrimi strokovnjaki. Mislim, da je ta mednarodna ekipa lani na paraolimpijskih igrah pobrala 10 kolajn. Zelo dobro sodelujem s trenerjem Kurtom Smitzomm s katerim sva na novo postavljala tehniko. Očitno se je vse skupaj kar dobro zložilo.

Je težko priti zraven?
Ne, to je odprt program, lahko se pridruži kdorkoli. Nimajo kakšnih pogojev. Mene je s tem seznanil prijatelj Jasmin Bambur, ki tekmuje za Srbijo, vendar živi v ZDA. Že nekaj let trenira z njimi in je v tem času dosegel izjemne rezultate. Odločitev zanje se mi je zdela zanimiva, cenovno kar ugodna oziroma primerljiva s slovenskimi pogoji, a s tem, da je količina treninga trikrat večja kot v Sloveniji. Zahteva zelo profesionalen pristop: trenira se šestkrat na teden po šest ur na dan. To je priložnost, da ugotovim, kako daleč gredo v svetovnem merilu moje sposobnosti. Ta izkušnja se je izkazala za dobro in ta pristop bom ponavljal vsaj do paraolimpijskih iger v Sočiju 2014.

Prek luže ste letos preživeli več kot štiri mesece. Vam je ekipa postala kot druga družina?
Čeprav gre za individualni šport, je ekipa zelo povezana. Ne glede na to, da tekmujemo eden proti drugemu, da smo iz osmih ali devetih držav sveta in da je prisotna tekmovalnost, je med nami veliko prijateljstvo. Ekipa res postane kot druga družina. Živiš s sotekmovalci, ves čas si z njimi, dirkamo in treniramo skupaj. Tudi v prostem času smo več ali manj skupaj.

In kako ste se privadili na življenje v Ameriki?
Treba se je prilagoditi življenju na nadmorski višini. Baza smučišča se nam začne na 2.600 metrih in gre skoraj do štiri tisoč metrov nad morje. Moram reči, da so mi ZDA po mentaliteti kar blizu. Nikoli nisem imel negativnih izkušenj. Oni invalidnost sprejemajo drugače kot pri nas, to je bolj integrirano v družbo, ne izstopa toliko kot v Sloveniji. Prilagojeno nam je pa tako ali tako vse.

Foto: Žurnal24 Gal Jakic V alpskem smučanju  je vse več poškodb, padcev, gre se prek limita. Kako je pri vas?
Poškodbe se dogajajo, še posebej na tekmah hitrih disciplin. Pri teh hitrostih je jasno, da poškodbe so. To jemljem kot del športa. Letos sem imel en malo hujši padec in sem se očitno izvlekel brez poškodb. Kar se tega tiče, sem imel doslej kar srečo. Pri nas so najbolj pogoste poškodbe: razni izpahi ramen in zlomi ključnic, vsaj kar se tiče sedeče kategorije, ker je spodnji del zaščiten s samo opremo. Zaenkrat o tem ne razmišljam. Treba je biti dobro fizično pripravljen, da se ob kakšnem padcu ne razsuješ.

In koliko je smučarjev invalidov v Sloveniji?
Rekreativcev se kar nabira, letos smo jih imeli na kampu okoli 15. Recimo, da jih zna smučati kakšnih 30. Dirka pa … počasi spravljamo gor mlado reprezentanco. Jaz sem zaenkrat sam v A reprezentanci, v B sta dva, a ne vem, če sta letos sploh kaj trenirala. Dokler se mlada reprezentanca ne postavi pokonci, nas ne bo veliko. Želja pa je, da bi se pri nas naredilo eno pravo tekmovanje, da bi se ga registriralo kot uradno tekmo paraolimpijskega komiteja.

Zdaj se je sezona končala, a to ne pomeni, da ne bo več "športanja", kajne?
Lani sem začel s projektom kajak. S kajakaško zvezo smo pomagali mednarodni kajakaški zvezi spraviti kajak na mirnih vodah na paraolimpijske igre 2016 kot novo disciplino. Kajak je zame zelo dober način treninga, saj se vključujejo zelo podobe mišice kot pri smučanju. Najkasneje čez dva tedna začnem s treningi in pripravami na svetovno prvenstvo, ki bo letos konec avgusta na Madžarskem. Poleg tega bo zdaj treba nadoknaditi študij. Na fakulteti za šport obiskujem drugi letnik. To je fakulteta, ki razume, da smo športniki, da imamo šport na prvem mestu. To so pripravljeni sprejeti in nam nuditi posebne ugodnosti.

Že razmišljate o življenju po športni karieri?
Možnosti je kar nekaj. Ena možnost je, da bom delal kaj čisto tretjega, nič povezanega z izobrazbo. Po eni strani me vleče v pomoč oziroma v izboljševanju v slovenskem športu invalidov. Bomo videli. Zaenkrat je bolj tendenca, da se še naprej ukvarjam z webdizajnom in fotografijo.

Vse več se ukvarjate tudi s fotografijo. Povejte nam še kaj o tem.
V poletnem delu leta sem kar zagrabil za fotografijo, še posebej za fotografiranje ameriškega nogometa. Začel sem ga spremljati že leta 2001, 2002. Ko se je vedno bolj začel seliti tudi k nam, sem lani začel delati s Silverhawksi in zvezo za ameriški nogomet v Sloveniji. Niti ne vem, od kje takšna fascinacija do tega športa. Pri nas je tako, da vsak, ki je fan, je fan do konca. Res smo fanatični gledalci. Zaradi tega sem nekaj let brez spanja ob ponedeljkih hodil v šolo. Meni je res zanimiv šport, neka druga dinamika …

Če bi lahko, bi se tudi sami preizkusili?
Mislim, da je boljše, da v tem življenju več ne shodim. Ker če mi bo kdaj to uspelo, bom delal same nore stvari in se bom slej kot prej spravil nazaj na voziček. Vprašanje je, če bi bil sposoben igrati ameriški nogomet, no, v naši ligi bi najbrž lahko. Če bi lahko … ja, definitivno bi se preizkusil. Enkrat upam, da se bom preizkusil na trenerski strani.