Denis Simčič je v tretjem nastopu pred domačimi gledalci vpisal še tretjo zmago, skupno pa v 25. nastopu že 24. Devetindvajsetletni boksar, ki se ga je v Nemčiji oprijel vzdevek Špartanec, je v borbi proti Romunu Istvanu Vargi že od prve sekunde dalje dal vedeti, da ga zanimata le zmaga in osvojitev mednarodnega WBF-naslova. Kljub številnim dobro odmerjenim udarcem Simčiča pa je Romun na nogah ostal vse do devete runde, ko je Simčič z močnim direktom le opravil z Vargo. Slednji sicer ni padel, a se je opotekal okoli svojega kota, za nekaj trenutkov celo izgubil zavest, tako da so ga iz ringa odnesli na nosilih, kasneje so ga po navodilih uradnega zdravnika odpeljali tudi na pregled v ljubljanski klinični center, kjer pa niso odkrili resnejših poškodb. "Borba je bila zelo naporna, saj je vseskozi rinil vame. Čeprav sem ga dobro zadeval ni odnehal. Ima res trdo 'bučo',“ je po borbi dejal Simčič in dodal, da je vesel, da je boksal dobrih devet rund in se s tem podrobneje predstavil slovenski publiki. Z njegovo predstavo je bil zadovoljen tudi novi trener Dirk Dzemski (pred kratkim je Simčič s klubom SES Boxing, katerega član je tudi Dejan Zavec, podpisal triletno pogodbo). Morebitni naslednik Zavca je z zmago v Ljubljani za dvajset mest napredoval tudi na lestvici priznane boksarske spletne strani boxrec v poltežki kategoriji, kjer je po novem 73. V nadaljevanju si preberite ekskluzivni intervju z Denisom Simčičem.

Denis, vpisali ste novo zmago, do katere ste prišli z knock-outom in ob tem še osvojili mednarodni WBF-naslov. Kakšni so vaši občutki?
Zelo sem zadovoljen. Vesel sem, da sem lahko pokazal malo več, ker sem boksal devet rund in zaključil z knock-outom, tako da si več nisem mogel želeti. Navijači so bili res odlični. To je bil res perfekten dan.

Mednarodni pas WBF je zagotovo velika spodbuda za nadaljnje delo?
Seveda. Bomo pa videli, kaj bo sledilo. Ali bom branil ta naslov ali bom morda boksal za kakšen drug naslov. Tega za zdaj še ne vem. Zdaj najprej sledi en teden počitka, potem pa naprej.

Pred borbo proti Vargi ste podpisali pogodbo z nemškim klubom SES Boxing. Kaj to pomeni za tvojo kariero?
Res je, podpisal sem triletno pogodbo. Za mojo kariero pa je to odlično. V klubu imam odličnega trenerja Dirka Dzemskega, ki trenira tudi Dejana Zavca. Z njim sem zelo zadovoljen. Imam tudi odličnega agenta Ulfa Steinfortha, ki je tudi Dejanov agent in mi bo urejal dobre borbe. Pred tem sem bil za vse sam, zdaj pa bo to povsem drugače.

Z nemškim klubom ste sodelovali že pred podpisom pogodbe …
Tako je, vendar takrat še nismo prišli do pogodbe. Na borbi v dvorani Tivoli (Simčič je že v drugi rundi s tehničnim knock-outom premagal Nemca Marka Angermanna, op. p.) pa sem očitno prepričal Steinfortha, da se je odločil, da bomo skupaj sodelovali.

Dejan mi je pred borbo v Stožicah dejal, da mu je zdaj veliko lažje trenirati v Magdeburgu, ko ste zraven tudi vi in je slišati veliko več slovenskih besed. Je tudi vam lažje, ker trenirate ob Dejanu?
Seveda. Všeč mi je, da lahko treniram z Dejanom, ki je res super človek. Vsekakor pa je res, da je slišati kar nekaj slovenskih besed.

V soboto ste dobili pas po mednarodni verziji WBF, kdaj pa lahko pričakujemo naskok na pas katere od štirih največjih organizacij (IBF, WBO, WBA, WBC)?
O tem je zaenkrat še težko govoriti. Morda bi se to lahko zgodilo naslednje leto.

Imate enakega trenerja kot Zavec. Nimate bojazni, da bi se Dzemski njemu kot svetovnemu prvaku bolj posvečal?
Ne. Dirk ima do vsakega boksarja isti odnos in z vsakim enako dela, je zelo profesionalen. S tem ne bo problema.

Ob tebi in Zavcu je zmago v Stožicah vpisala tudi mlada Tjaša Kolar.
To je zelo važno, da smo vsi zmagali. Lahko rečem, da je bil to odličen večer za slovenski boks.

Že veste, kdaj boste naslednjič stopili v ring?
Morda konec oktobra, vendar še ne vem. Moral se bom pogovoriti z agentom in potem bo več jasnega.

Veliko športnih strokovnjakov in tudi navadnih ljudi izpostavlja Dejanov prispevek k slovenskemu boksu. Kako pa vi ocenjujete njegov prispevek iz prve vrste? Koliko se je spremenilo?
Brez Dejana nikoli ne bi bilo tako, kar se tudi vidi, saj boksamo v vedno večjih dvoranah in pred večjim številom gledalcev. Brez njega tega ne bi bilo. Jaz in Tjaša imava lahko srečo, da imava njega. Zaradi njega so se in se nama bodo odprla še marsikatera vrata.