Kako je z vašo poškodbo? Je že preteklost?
Ne, ni še preteklost. Še vedno izvajam terapije. Imam težave, saj gleženj še vedno zateka že po manjših naporih. A menim, da se bo to odpravilo do 10. julija, ko se začnejo priprave slovenske reprezentance. Se je pa poškodba nekoliko zavlekla, saj je šlo za zelo neugoden zvin gležnja. Bilo je daleč od tega, da bi šlo za nedolžno poškodbo.
Na evropskem prvenstvu boste verjetno ciljali zelo, zelo visoko.
Cilji so bili v slovenski reprezentanci v zadnjih letih vselej zelo visoki. In prav je tako, saj imamo ekipo, ki je sposobna visokih uvrstitev. Vedno opozarjam, da tu sicer nismo le mi; krog tistih, ki lahko osvojijo kolajno, je vsako leto širši. Osem ali 10 reprezentanc razmišlja podobno in tako bo na koncu kar šest ali sedem izbranih vrst zelo razočaranih. Ostale bodo praznih rok. Vsekakor se bomo zbrali, da zabeležimo lep uspeh. Morda celo presežemo tisto četrto mesto izpred dveh let na Poljskem. Optimistični smo, samozavest imamo, tudi za podporo slovenskih navijačev se nam ni bati. Pravi recept za uspeh tako imamo in upam, da nam bo uspelo.
Nastopili naj bi tudi vsi največji evropski zvezdniki.
Obstajajo številni igralci, ki lahko v veliki meri dvignejo igro svoje reprezentance. A naloga ne bo zaradi tega nič težja. Vsi vemo, da je treba za kolajno premagovati tudi najboljše in s tem, kdo bo igral, si ne belimo glave.
Je pri nas kar naenkrat nastal problem na položaju centra? Manjkal bo Primož Brezec, Gašper Vidmar je še vedno poškodovan ...
Menim, da ne, saj se letos vrača Erazem Lorbek, ki sodi med najboljše visoke igralce v Evropi. Z njim ogromno pridobimo in verjamem, da bomo uspešno zapolnili mesta pod košem. Tega se sploh ne bojim. Lani je na svetovnem prvenstvu prijetno presenetil Vidmar in morda je zdaj na vrsti za kaj takega Mirza Begić. Če bo dobil pravo priložnost, se to vsekakor lahko zgodi. Za igro centrov se ni treba bati. To me ne skrbi.
Kaj pa vaš položaj? Razen vas pravega krila v zadnjih letih pravzaprav nimamo.
Res je. Zato tudi veliko bremena pade name. Tega se zavedam in zato čutim tudi večjo odgovornost. Skušal bom čim boljše zapolniti to mesto in biti nekako odgovor na to vprašanje. Tako je bilo tudi v zadnjih letih; vsaj trudil sem se, da bi bilo tako. Sem pa prepričan, da bo selektor tudi tu našel kakšno rešitev. Bodo pa na tem položaju zaigrali igralci, ki jim krilo sicer ni prava pozicija.
Sta verjetno to lahko tudi Edo Murić in Zoran Dragić, ki sta se izkazala v državnem prvenstvu?
Verjetno. Imamo kar nekaj igralcev, ki lahko igrajo na različnih položajih. To ni velika težava. To za sodobno košarko ni nič čudnega ali pretresljivega.
Kako ste bili sicer zadovoljni s sezono pri Efes Pilsnu?
Pričakoval sem več. Cilji so bili pred sezono vsekakor višji. V Evroligi smo se nameravali uvrstiti med osem najboljših, cilj pa je bila tudi osvojitev turškega prvenstva. A enostavno ni šlo. Med sezono smo imeli preprosto preveč vzponov in padcev, bili smo zelo nekonstantni. V Evroligi se nam ni uspelo uvrstiti v četrtfinale, v Turčiji pa smo po rednem delu šele četrti, zato nas je v polfinalu že čakal Fenerbahçe. Ta je zaradi sistema, ki velja v Turčiji, v končnici proti nam že vodil z 1:0 in bilo se je zelo težko izvleči. To nam tudi ni uspelo. Seveda sem razočaran.
Efes Pilsen naj ne bi bil več v vaših načrtih.
Ne. Stisnili smo si roke in se odločili vsak za svojo pot. To je bila tudi najboljša odločitev zame. Razšli smo se sicer zelo korektno, v Istanbulu sem preživel dve lepi leti, a enostavno je prišel čas, da grem naprej. Bomo videli, ali bom še naprej ostal v Evropi ali pa se bom vrnil v ligo NBA. Nekaj pogovorov in resnejših kontaktov je že bilo opravljenih, vendar bom počakal z odločitvijo vsaj do sredine poletja. Vso reč želim dobro pretehtati in pogledati vse možnosti.
Vas je strah, da se bo v NBA zgodil lockout (prenehanje vseh aktivnosti v ligi zaradi spora med igralci in lastniki klubov, op. a.)?
Ta je zelo možen. Lahko se zgodi, da bo od 1. julija v NBA lockout. Ne ve se, kako dolgo bi potem ta reč trajala, to je odvisno od ljudi, ki so vpleteni v ta spor. Vsekakor bi lahko ta lockout meni in ostalim košarkarjem zagrenil življenje oziroma kariero. Prav zato je treba pretehtati vse opcije, biti potrpežljiv in se v pravem trenutku dobro odločiti.
Zdaj imamo že dva meseca popolnoma poln kamp. Ob tej priložnosti bi se rad opravičil vsem, ki so želeli priti na kamp, a jim to enostavno ni uspelo, saj je zmanjkalo prostih mest. Že za naslednje leto se bomo trudili povečati število otrok iz 160 na 200. Vse je odvisno od kapacitet, tu se bomo poskušali še dodatno dogovoriti s koprsko osnovno šolo. Odziv je vsekakor fenomenalen. Delamo vrhunsko in mnogo otrok se vrača v naš kamp, še več pa jih prihaja na novo. Naša družina raste iz leta v leto. Program vključuje treninge, obiskovanje plaže, izlet z ladjo ... Nekaj reči je že standardnih, nekaterih novih pa še ne želim razkriti, saj želim presenetiti otroke. Brez dlake na jeziku lahko rečem, da bo kamp še boljši kot v preteklosti.
Vam takšni kampi pomenijo še nekoliko več, ker ste jih tudi sami obiskovali. Če se ne motim, ste bili na kampu Petra Vilfana.
Da. Bil sem tako pri njem kot pri Juretu Zdovcu. Ti kampi so bili velik del mojega poletja in navsezadnje tudi moje kariere. V kratkem času sem zelo hitro napredoval, hkrati pa spoznal tudi mnoge vrstnike. Nekateri od njih so kasneje postali tudi moji reprezentančni soigralci. Vem, kako pomembni so ti kampi. Sam sem se jih lotil predvsem zato, ker to lahko počnem. V tem nimam nobenega finančnega dobička ali česa podobnega, to počnem le zaradi svojega veselja in želje, da na mlade prenesem nekaj svojega znanja in izkušenj. Odziv pa je zame najboljši pokazatelj, da dobro delamo. Otroci se radi vračajo in se družijo z mano.