Zmagovalci Final 4:

1988: Philips Milan 1989: Jugoplastika Split 1990: Jugoplastika Split 1991: Pop 84 Split 1992: Partizan Beograd 1993: Limoges 1994: Joventut Badalona 1995: Real Madrid 1996: Panathinaikos 1997: Olympiakos 1998: Kinder Bologna

Do leta 1988 se je zmagovalec najmočnejše evropske klubske košarkarske lige odločal bodisi po sistemu finala s tekmama doma in v gosteh bodisi z eno samo tekmo na nevtralnem terenu. Tistega leta pa je Fiba sklenila spremeniti format tekmovanja in tako je bil aprila 1988 v Belgiji odigran prvi turnir najboljše četverice (tako imenovani Final 4 ). Na turnir je kot favorit prispel beograjski Partizan , a Vlade Divac , Žarko Paspalj , Aleksandar Djordjević , Ivo Nakič in Željko Obradović so pod vodstvom mladega trenerja Dušana Vujoševića v polfinalu izgubili proti telavivskemu Maccabiju . Slednji so v finalu s 84:90 klonili proti izkušenejši ekipi Philips Milan , za katero je takrat igral danes uveljavljeni trener v ligi NBA, Mike D'Antoni .

	Zmaga v Münchnu je bila velika senzacija. Drugače je bilo leto za tem, ko smo morali dokazati, da smo res vrhunska ekipa. Dino Radja je bil že na poti v Boston, a je nazadnje le ostal. Za vnovično uvrstitev na Final 4 smo ga potrebovali. Toni Kukoč

Sledilo je štiriletno obdobje prevlade jugoslovanske košarke. V Münchnu, Zaragozi in Parizu je med letoma 1989 in 1991 naslov osvojila splitska Jugoplastika , leta 1992 pa je bil v Istanbulu najboljši Partizan. Le kdo ne pomni zlate generacije splitske košarke: Toni Kukoč , Dino Radja , Duško Ivanović , Velimir Perasović , Luka Pavičević , Žan Tabak ... Prva dva naslova je Split osvojil pod vodstvom trenerja Božidarja Maljkovića , tretjega pa pod Željkom Pavličevićem . Tistega leta, 1991, so v finalu premagali Barcelono, ki jo je po novem vodil njihov nekdanji trener Maljković. Po uspehu Partizana, čigar ekipo so leta 1992 med drugim sestavljali Saša Djordjević , Željko Rebraća in Predrag Danilović , naslednjih pet sezon na Final 4 ni bilo več kluba z območja nekdanje Jugoslavije.

Olimpija 1997:

V. Stepania, J. Daneu, D. Hauptman, M. Tušek, A. McDonald, D. Henrie, M. Milič, R. Horvat, R. Nesterovič, I. Jurkovič, M. Kraljevič; trener Z. Sagadin

Zato pa je leta 1993 na zaključnem turnirju v dresu Limogesa nastopil Jure Zdovc . S pomočjo petih Zdovčevih točk so v polfinalu premagali Real Madrid , nato pa so v atenskem finalu odpravili še Benetton Treviso , za katerega je tedaj igral Toni Kukoč. Jure je v finalu dosegel sedem točk, Toni pa 14. Zanimivo, da so leta 1994 na Final 4 nastopile tri ekipe, ki bodo igrale tudi na letošnjem, 22., finalnem turnirju ( Barcelona , Olympiakos in Panathinaikos ), a jim je naslov izmaknil Joventut iz Badalone. Naslednji dve lovoriki sta šli Realu in Panathinaikosu, nato pa je sledil za Slovenijo zgodovinski Final 4 leta 1997 v Rimu. Ljubljanska Olimpija je pod vodstvom Zmaga Sagadina v polfinalu izgubila proti kasnejšemu prvaku Olympiakosu, a je nato v tekmi za tretje mesto s 86:79 premagala Asvel iz Lyona. Na tisti tekmi je s 17 točkami dokončno zablestel Marko Milič .

Matjaž Smodiš je s CSKA-jem pokal za zmagovalca Evrolige dvignil že dvakrat. © Reuters

	Na Final 4 se je zelo težko uvrstiti. Potrebuješ veliko talenta in odlično fizično pripravljenost, da sploh lahko igraš v tako dobrem klubu, ki se lahko uvršča na Final 4. Matjaž Smodiš

Leto kasneje je eden iz zlate Olimpijine generacije, Rašo Nesterović , le osvojil naslov zmagovalca Evrolige. S svojim novim klubom, Kinderjem iz Bologne, je v Barceloni premagal AEK Atene . Kinder je v finalu igral tudi leta 1999, a s 74:82 izgubil proti Žalgirisu iz Kaunasa. Rašo je bil eden izmed najboljših igralcev tistega turnirja, v polfinalu je dal 16, v finalu 12 točk. Na prelomu stoletja je Final 4 osvojil Panathinaikos, čigar igra je pod trenerjem Želimirjem Obradovićem slonela na Željku Rebrači in Dejanu Bodirogi . V finalu v Grčiji so premagali Maccabi, za katerega je takrat igral nekdaji Olimpijin košarkar in občasni slovenski reprezentant, Ariel McDonald . Takoj naslednje leto se je Maccabi maščeval, Ariel pa je bil z 21 točkami najboljši strelec svoje ekipe. Rivalstvo med izraelskim in grškim klubom je tretje poglavje dobilo na Final 4 leta 2002, kjer pa sta se srečala že v polfinalu. Boljši je bil Panathinaikos.

Zmagovalci Final 4:

1999: Žalgiris Kaunas 2000: Panathinaikos 2001: Maccabi 2002: Panathinaikos 2003: Barcelona 2004: Maccabi 2005: Maccabi 2006: CSKA Moskva 2007: Panathinaikos 2008: CSKA Moskva

V zadnjem obdobju so se Panathinaikosu in Maccabiju v krogu najboljših evropskih ekip pridružili Barcelona, CSKA Moskva in Tau Ceramica , ki so krojili razplet zadnjih šestih zaključnih turnirjev. Po dva naslova sta šla Maccabiju in CSKA-ju, po eden Barceloni in Panathinaikosu. V tem obdobju so pomemben pečat pustili slovenski košarkarji in košarkarji, ki so se pred tem kalili v Olimpiji. Tako sta si leta 2004 v finalu nasproti stala Skipper Bologna z Matjažem Smodišem in Erazmom Lorbkom ter Maccabi s Šarunasom Jasikevičiusom . Visoko je slavil Maccabi (118:74), Slovenca sta skupaj dala devet, Šarunas pa 18 točk. Leto za tem je Jasikevičius z Izraelci ponovil uspeh, leta 2006 pa je prišel čas za prvi Smodišev naslov. S svojim novim klubom, CSKA-jem, je v finalu v Pragi premagal prav Maccabi, za katerega Jasikevičius ni več igral, ter dosegel 12 točk. Matjaž je bil še boljši predlani (18 točk), a je moral v finalu CSKA priznati premoč Panathinaikosu, k zmagi katerega je Sani Bečirovič prispeval šest točk. Lani je s pomočjo 13 točk Matjaža Smodiša CSKA trofejo vrnil v Rusijo (v finalu so premagali Maccabi z Yotamom Halperinom ), letos bo CSKA na zaključnem turnirju nastopil sedmič zaporedoma. Če letošnji, 22., Final 4 osvoji Barcelona ali CSKA, bo vsaj en Slovenec še četrtič zaporedoma slavil naslov klubskega prvaka Evrope.