Peter Kauzer mlajši je dopolnil 38 let in nastopil na svojih četrtih olimpijskih igrah. Tokio zanj ni bil tako uspešen kot Rio, kjer je osvojil srebrno kolajno, kljub temu pa je v letošnjem tekmovalnem obdobju pokazal, da še vedno sodi v sam vrh slaloma na divjih vodah.
Kajakaš iz Hrastnika je v skupnem seštevku svetovnega pokala osvojil drugo mesto, ob ponesrečenem nastopu na OI in SP, pa se lahko tolaži z dvema medaljama z evropskega prvenstva.
V pogovoru je razkril, da je bil večkrat besen na sodnike, posebej na septembrskem svetovnem prvenstvu v Bratislavi. Po njegovih stopinjah že stopa mala hčerka, pred kratkim pa se je v elitni družbi preizkusil na stožiški zelenici.
Peter Kauzer ml. je v članski konkurenci na svetovnih prvenstvih osvojil dve zlati in štiri bronaste medalje. Na evropskih prvnestvih je zbral šest zlatih (dve posamični), štiri srebrne in tri bronaste medalje. Z OI 2016 je prinesel srebro. Trikrat je bil skupni zmagovalec svetovnega pokala.
Začniva na koncu. Pred dnevi se je na Savinji odvilo državno prvenstvo. Še vedno držite primat v svoji disciplini. Vas imajo že dovolj?
Ne vem, ne vem (smeh, op. a.). Nimam takega občutka. Končno je sezone konec. Sam bi raje videl, da bi je bilo že po svetovnem prvenstvu septembra. Spet sem osvojil naslov državnega prvaka, po nekaj letih. V tem obdobju leta sem ponavadi že povsem izčrpan in mnogi na državno prvenstvo gledajo kot na nujno zlo, toda moraš se ga udeležiti zaradi same promocije panoge. Poleg tega pa je lepo videti ostale tekmovalce v domačem okolju.
Kako vam odgovarja Savinja?
Mi ne (smeh, op. a.). To je bolj voda za otroke, za tekme mlajših kategorij. Je zelo mirna voda, ne more se primerjati s tekmami na vrhunskem članskem nivoju.
Povejte malce več o svetovnem pokalu. Sezona je bila krajša kot ponavadi. Vi ste na zadnji tekmi sezoni v francoskem Pauu s četrtega skočili na skupno drugo mesto. Zadovoljni z doseženim?
Sem zadovoljen. Morda ne s prvima dvema tekmama, ko v finalu nisem pokazal voženj, ki sem jih sposoben. Zadnji dve tekmi pa sem naredil tisto, kar znam. V Španiji in Franciji mi je malo zmanjkalo za zmago, a sem bil zadovoljen z vožnjami. Tudi skupno drugo mesto je dobro. Za osvojitev prvega bi se moralo poklopiti veliko stvari. Dobro je bilo. Posebej, če upoštevam položaj po prvih dveh tekmah.
Pa zavrtiva čas zdaj malo nazaj, tja do maja. Takrat je bilo v Ivrei evropsko prvnestvo, domov ste se vrnili z bronasto medaljo in vstopnico za OI v Tokiu.
Moj glavni cilj sezone, torej uvrstitev v ekipo za moje četrte olimpijske igre, je bil v Ivrei izpolnjen. Tam sem se dobro počutil, napredoval v vožnjah in najboljše pokazal v finalu. Tretje mesto, nova kolajna v zbirki. Bil sem ponosen. Posebej zato, ker je izbor v našo ekipo baziral na SP 2019, ki sem ga povsem 'zabluzil', ko sem dobil 50 kazenskih sekund v polfinalu. Tudi na izbrinih tekmah se nisem dobro počutil, tako da sem v Ivreo prišel v zaostanku, a sem naredil, kar sem moral.
Koliko vam, po vseh uspehih, pomeni bron v primerjavi z zlatom?
Vsako leto se je težje boriti za medaljo. Ni tako, kot pred desetimi leti, ko sem bil nezadovoljen, če nisem bil vsaj na stopničkah, včasih sem bil jezen tudi po drugem mestu. Takrat sem moral narediti veliko napako, da nisem bil v vrhu. Danes je drugače. Tehnika se je malce spremenila, konkurenca se veča, razlike na tekmah so manjše. Postalo je brutalno, vsaka napaka te stane. Že ena napaka te oddalji od finala, kar se je meni pač zgodilo na olimpijskih igrah.
Tokio je bilo vaše četrto olimpijsko prizorišče. Kakšna se vam je zdela proga in samo vzdušje okrog iger?
Pred igrami smo bili nazadnje v Tokiu leta 2019, pred korono. Takrat je bila proga drugačna. Popravili so jo, izboljšali. Voda je bila pa zelo počasna. To so bile zelo čudne igre, saj so tribune samevale. Vse ostalo se mi je zdelo dobro. Bili smo v 'mehurčku' v vasi, še prej v hotelu. Vsekakor je bila to drugačna olimpijska izkušnja od prejšnjih.
Če je bilo prizorišče dobro, pa ste bili gotovo manj zadovoljni z rezultatom. V finale se namreč niste prebili. Ste bili močno razočarani?
Res je, razočaranje je bilo veliko. OI so na vsake štiri leta in na določen dan se ti mora vse 'sestaviti'. V polfinalu se niti nisem počutil slabo, daleč od tega. Hotel sem odpeljati sigurno vožnjo, saj sem vedel, da bom brez večje napake gotovo v finalu. Tam bi nato pokazal, kaj znam. Na žalost sem storil to napako, ki mi je vzela ogromno časa, poleg tega pa pobrala še precej moči. Najslabše je, če se ti to zgodi v spodnjem delu, ko ne moreš več nadoknaditi izgubljenega. Moral sem se zadovoljiti z 12. mestom. Še bolj me je vse skupaj bolelo, ko sem videl potek finala. Za razliko od Ria, kjer nas je bilo pet v sekundi, je bil zmagovalec daleč spredaj, tretjeuvrščeni je imel že več kot pet sekund zaostanka. Na kajakaških tekmah se to redko dogaja. Vedel sem, da bi s solidno vožnjo prišel na stopničke. Medalje so bile na pladnju.
Napovedali ste, da boste vztrajali vsaj do naslednjih olimpijskih iger. Pariz 2024 je torej vaš naslednji cilj? Ciklus bo tokrat dolg le tri leta ...
Že pred potjo v Tokio sem se odločil, da bom, v primeru zdravja in ustrezne forme, vztrajal do Pariza. Mislim, da bom konkurenčen. Saj veslati ne bom pozabil ... Ne vemo še, kakšni bodo pogoji za uvrstitev na igre. Vdal se ne bom. Letošnje razočaranje v Tokiu bi najbrž težje sprejel, če ne bi imel kolajne iz Ria. Takrat sem si rekel, da je vsak nadaljni rezultat le češnja na torti.
Septembra se je odvilo svetovno prvenstvo v Bratislavi. Tam ste skupaj z Nikom Testenom in Martinom Srabotnikom osvojili ekipni bron, na posamični tekmi pa bili edini slovenski finalist, a po končnem osmem mestu pošteno jezni na sodnike. Niste bili edini v slovenskem taboru, ki je bentil nad odločitvami. Imate danes, ko se je glava ohladila, še vedno mnenje, da vam je bila storjena krivica?
Imam enako mnenje. Vsaj v mojem primeru gotovo. Moje mnenje je, da sem bil oškodovan. Vsi trije sodniki ob progi, ki spremljajo vratca v živo, mi niso prisodili napake. Nato pa je njihovo odločitev 'povozila' video sodnica ... Kredibilnost sodnikov je s tem popolnoma uničila. Video analize so sicer v zadnjih letih napredovale, a najbolj me moti, da se ne sodi vsem enako. Pogledal sem vse vožnje, od polfinala naprej. Dogajale so se res takšne sodniške napake, predvsem pri videu analizi ... Človeško se je motiti, to popolnoma razumem, toda treba je imeti enak kriterij za vse. Bila so res dvojna merila. Že nekaj let se pritožujem nad tem, toda efekta ni. Da te na koncu z eno odločitvijo, ker jim morda ne pašeš, tako obsodijo na neuspeh ... Sam imam precej umirjen slog veslanja, saj se redko spravljam v rizične situacije. Kadar pri kakšnih vratcih nastopim bolj agresivno, mi hitro dosodijo napako. Pri drugih, ki imajo vseskozi takšen slog, tega ni. Mislim, da bi morali mnogi pred mano dobiti enako kazen kot jaz, pa je niso. Vedno bom glasen, kar se tiče tega. To je bilo svetovno prvenstvo, ne pa običajna tekma. In to se na takšnih tekmah ne bi smelo dogajati.
Je takšen kriterij posledica vaše tehnike, ali gre morda tudi za to, da prihajate iz manjše države?
Tega nočem videti tako. Tega niti ne bi rad preveč komentiral. A včasih res zgleda tako, da si drugače obravnavan, ker si iz manjše države. Tega niti nočem verjeti.
Ste član Brodarskega društva Steklarna Hrastnik, kjer imate stik z mlajšimi tekmovalci in nadobudnimi otroci. Kako gledate na to? Kaj vam pomeni, da ste njihov idol?
Odlično mi je preživljati čas v klubu. Ko vidiš to mladino, ki uživa v čolnu in se igra z vodo ... To je lepo. Pred kratkim smo bili na Zmajčkovem pokalu na Ljubljanici, ki je prelomna točka za mlade tekmovalce. Tam je bilo kar 19 naših otrok, iz našega društva. To je bilo lepo videti. Dobro je vedeti, da je v klubu prihodnost. Otroci z veseljem hodijo v klub in kdo ve, morda pa bo kdo šel po mojih stopinjah. Včasih veslam z njimi in name gledajo bolj na prijatelja, kot pa na vzornika. Tudi moja hčerka je zdaj začela veslati, vpisala se je v šolo kajaka. Bomo videli, kako ji bo šlo (smeh, op. a.).
Pred dvema tednoma ste igrali na dobrodelni nogometni tekmi v Stožicah. Kako se vam je zdelo, kako vam je šlo?
Meni je bilo super. Lepo je bilo videti nekatere aktivne in upokojene slovenske športnike in z njimi spregovoriti kakšno besedo. Poleg njih pa so bila kar zveneča nogometna imena. Aleksander Čeferin, za katerega vemo, kaj pomeni, tu so bili še Zvonimir Boban, Maxvell, Luís Figo, nekateri naši bivši reprezentanti ... Prvič sem igral na velikem nogometnem igrišču s kopačkami. Sprva sem imel nekaj težav, toda nato sem se navadil. ... Šlo je za dober namen, zbirali smo sredstva za Fundacijo Miroslava Cerarja za športnike iz socialno ogroženih družin. In na takšen dogodek se vedno rad odzovem. Vsak bi moral imeti možnost, da se ukvarja s športom.
Kaj ste pa igrali, katero pozicijo?
Ne vem točno, kako se reče, bil sem na desnem krilu ... Desni winger! Še celo Figo je bil na moji strani, imela sva nekaj dvobojev (smeh, op. a.). Bilo je super, je pa igrišče zelo veliko (smeh, op. a.). Če nisi tekač, so sprinti kar dolgi. Tako da zdaj vem, zakaj nogometaši polovico tekme hodijo (smeh, op. a.).
Prvi mesec sem od tega preprostega spletnega gospodinjskega dela prejel 26391. To delo je na spletu in je delno ali …