Aljaž Bedene je v letu 2019 na turnirjih ATP štirikrat prišel do četrtfinala, po enkrat v polfinale in finale. Dvakrat je klonil proti znancu iz Portoroža Matteu Berrettiniju, ki je konec leta dočakal kot 8. na svetu, dvakrat proti Aleksandru Zverevu, ki je celo mesto višje, dvakrat proti Milošu Raoniću in Dušanu Lajoviću, ki sta sezono končala na 32. oziroma na 35. mestu.
Izjemen turnir je Aljaž odigral v Metzu, kjer je med drugim premagal Francoza Gillesa Simona in Benoita Pairea ter Španca Pabla Carreno Busta, a ga je v finalu po treh nizih premagal nekdanji peti igralec na svetu Jo Wilfried Tsonga. Da je njegova igra pogosto segala med najboljše na svetu pričajo letošnji skalpi, med katerimi velja omeniti Fabia Fogninija (12.), Alexa de Minaura (18.), Guida Pella (25.) in Marca Cecchinata, ki je bil februarja, ko ga je premagal Aljaž, 17. na lestvici ATP.
Tridesetletni Ljubljančan je bil pred letom in pol že 43. na lestvici ATP, takrat se je izenačil z Grego Žemljo, ki je rekordno uvrstitev zabeležil leta 2013.
"Prvi del sezone je bil slabši od pričakovanj, drugi del pa je bil boljši. V začetku sezone sem imel cel kup težav zaradi menjave loparja in strun. V Avstraliji sem že po prvem nizu menjal strune. Ostal sem le z enim loparjem, ker so mi pokali ročaji. Po OP Francije, ko sem igral s strunami, s katerimi igram tudi zdaj, pa sem se ponovno počutil dobro. Šest let sem igral z eno znamko loparja (Tecnifibre), zdaj igram z drugo (Wilson) in upal sem, da bo šlo hitreje, ampak žal ni. V drugem delu sezone sem znal pokazati tenis za top 30 ali top 20."
Ali igralec pri 30-ih letih zna najti izboljšave, ki bi ga popeljale med najboljših 30 ali 20 igralcev na svetu?
Dobra stvar, ki se je letos zgodila, je sodelovanje s športnim psihologom Alešem Vičičem. Moram priznati, da se napredek pozna, pa čeprav še nisva imela prav veliko seans. Zagotovo mi pomaga pri zaupanju do materiala in predvsem, da vem, česa sem sposoben ter, da v določenih trenutkih upam odigrati odlično. Razlika med igralci se naredi v odločilnih trenutkih, ko najboljši na svetu odigrajo najbolje. Letos bom imel tudi odlične priprave, saj bom decembra odšel v Barcelono, kjer bodo recimo Andrej Rublev, Karen Khachanov, Dušan Lajović in drugi. Računam, da bom napredoval v igri in tudi v psihološkem smislu. Vsekakor vem, da lahko še napredujem.
Kdo je danes del vaše ekipe?
Markus Wislsberger je trener, ki me je spremljal zadnje turnirje. On je trener, ki vidi vsako podrobnost. Del širše ekipe sta tudi Miha Mlakar in Andraž Bedene. Velik del zaslug, da dobro igram in, da nisem poškodovan, imata Anže Pirc in Blaž Kamin. Dobro se počutim, zdrav sem in vem, da lahko igram bolje, predvsem pa nemoteno lahko treniram. Zadnje turnirje sem užival, izboljševal sem svojo igro in živel za to, da sem čim boljši.
Za slovenski medijski prostor je bila odmevna zmaga v Portorožu, pa čeprav gre za turnir serije challenger.
Moram priznati, da mi je letos največ dal turnir Zavarovalnica Sava Slovenia Open v Portorožu. V tistem trenutku se nisem najbolje počutil, prav tako nisem igral preveč dober tenis. V Portorožu sem igral veliko tekem, s podporo občinstva sem zmagoval in predvsem sem dokazal, da se ob ne najboljšem tenisu, lahko nekaj naredi. Tam sem se boril, predvsem sam s seboj in to mi je pomagalo kasneje na OP ZDA, v Franciji in na Dunaju.
Kaj sta imela z Benoitom Pairem, da vam ni čestital po dvoboju v New Yorku?
Sploh ne vem. Nič mu nisem rekel. Saj sem ga kasneje v Metzu vprašal, kaj je bilo narobe, pa mi je odvrnil, da nič, da naj ne skrbim in da je vse v redu.
Novak Đoković, Rafael Nadal in Roger Federer?
Đoković igra najboljši tenis. Ko je Novak pri stvari, je najboljši. Rafa se vedno bori, tudi s poškodbami in vedno je na vrhu. Jasno, še posebej na pesku. Rogerja pa je najlepše gledati. Ko mu gre, je to nekaj neverjetnega. Še posebej na turnirjih, ki mu ustrezajo. Še vedno napreduje in to je lepo videti. Vsi trije imajo radi tenis in želijo tekmovati.