Sani, kaj je bilo v Stožicah bolje kot v Vitorii?
Pristop. Igrali smo bolj čvrsto in na telo. Nismo se ustrašili njihovega pristopa. V Španiji nas niso le nadigrali, ampak tudi fizično stisnili v ritem, na katerega nismo imeli odgovora.
Kje vidite največji razkorak med ravnjo, kjer ste zdaj, in tisto, ki so ji želite v Turčiji?
V zaključku napadov. Vse prevečkrat se žoga ustavi, ostanemo brez ideje. To se ponavadi dogaja ravno pri koncu četrtin. Tedaj se reprezentance ali približajo ali pobegnejo. Vse prevečkrat dobivamo točke ob prekinitvah – ob minutah odmora ali žogah s strani, na primer. Glede teh stvari so mora vsak posameznik v tistem trenutku bolj zbrati.
Kako bi sicer ocenili trenutno stanje pripravljenosti? Nekje na polovici stoodstotne?
Mislim, da smo malenkost več. Že tekmi v Vitorii in Stožicah sta dva različna obraza te reprezentance. Po turnirju v Mariboru bi morali priti do približno 80 odstotkov pripravljenosti. Zadnji močni turnir v Atenah bi moral dati realno sliko.
Sani Bečirović
Ne vem, pomanjkanje zbranosti, zaupanja … Vsi si želimo nekaj narediti za slovensko košarko, nato pa ta pritisk na nas pogosto deluje kontraproduktivno. Še enkrat naj povem, da se o tem pogovarjamo, poskušamo stvari izboljšati, a se vedno znova ponavljajo iste napake.
Ste na trenutke preveč živčni?
Ravno zaradi tega. Zavedamo se, da je na nas določen pritisk in da imamo kakovost, da se kosamo z vsemi na svetu. Zdaj je čas, da prelomimo, dobimo te – bom rekel – hudičeve končnice in potrebno samozavest. V vsako končnico moramo iti, kot da smo svetovni prvaki. Dokazali smo, da se lahko kosamo z njimi.