O tem, koliko je pravzaprav udeležencev iger in držav, ni povsem natančnih podatkov. Pred dnevi je bila številka sodelujočih držav 162, potem 164, zdaj naj bi prireditelji vendarle zagotovili sredstva še desetim najrevnejšim udeleženkam paraolimpijskih iger, ki sicer ne bi odpotovale v Brazilijo.
Na igrah bo vsekakor več kot 4300 športnikov, največ jih imajo Kitajci, prijavljenih je 307, ki imajo tudi sicer najštevilčnejšo delegacijo na igrah, tik za njimi so Američani, prav veliko pa ne zaostajajo niti domačini Brazilci.
Slovenija je v tem pogledu v zadnji tretjini sodelujočih, a z osmimi aktivnimi udeleženci in skupno 22 člani delegacije tudi ne med najmanjšimi, ki so v Rio poslali samo simboličnega udeleženca ali dva.
Na slavnostnem odprtju so na stadionu Maracanã, kjer sta slovesnosti potekali tudi na nedavno končanih olimpijskih igrah, seveda poskrbeli za vse potrebne ceremonialne in proceduralne dele, mednje sodijo prihod paraolimpijske zastave, prisege športnikov in sodnikov, uradno odprtje iger, ki ga je opravil novi brazilski predsednik Michel Temer (kljub minimalni protokolarni vlogi so ga na stadionu glasno izžvižgali), ter nagovor predsednika krovne športne organizacije invalidov IPC Phillipa Cravena (ta je bil sprejet z odobravanjem in glasnim aplavzom), in seveda prihod bakle s paraolimpijskim ognjem.
Številni lokalni motivi
A slovesnost je bila še veliko več kot to, čeprav je za številne športnike naporna, saj pomeni večurno čakanje pred začetkom mimohoda, pred tem pa je treba tudi upoštevati zapleteno logistiko prevozov iz paraolimpijske vasi. Tudi zaradi tega, čaka ga namreč pomemben nastop že dopoldne prvi dan iger, se je sodelovanju odpovedal slovenski plavalec Darko Đurić. V mimohodu vseh udeleženk je tako v slovenskem delu sodelovalo 20 od 22 članov slovenske ekipe v Riu, zastavo pa je imel v rokah Franček Gorazd Tiršek, dobitnik strelskega srebra, edine slovenske medalje v Londonu 2012.
Med skoraj štiriurnim programom na stadionu Maracanã ni manjkalo barvitosti, glasbe, brazilskih ritmov in dih jemajočih vložkov. Med drugim so na stadionu namestili tudi veliko rampo za rolkarje, po kateri se je spustil Aaron "Wheelz" Fotheringham, športnik na vozičku. Po njegovem skoku se je sprožil ognjemet in uvodna slovesnost iger v Riu se je začela.
Ker so igre v Braziliji, se prireditelji niso mogli izogniti značilnim lokalnim motivom. Predstavili so tipično brazilsko oziroma vzdušje Ria in s prikazom plaž, bikinjev in peska pričarali kraje, ki jih imajo Carioce, prebivalci Ria, najraje in ki jih bodo v teh dveh tednih skušali predstaviti tudi svojim gostom z vsega sveta.
Režisersko taktirko slovesnosti je imel v rokah priznani domači umetnik Vik Muniz. Med drugim si je zamislil tudi mozaik, ki so ga v kosih kot sestavljanko na stadion prinesli člani sodelujočih držav, do zadnjega pa je bila skrivnost, kaj bo mozaik predstavljal. Izkazalo se je, da so na stadionu sestavili srce, ki so mu nato ob pomoči tehnike vdihnili tudi srčne utripe - povsem v skladu s sloganom odprtja Srce ne pozna meja, vsakdo ima srce.
Čast pripadla Silvi
Eden od vrhuncev takšnih prireditev je prižiganje ognja: čast zadnjega nosilca bakle paraolimijskega ognja so v Riu dodelili svojemu najboljšemu športniku paraolimpijcu Clodoaldu Silvi. V zadnjem delu prireditve je sicer udeležencem ponagajalo vreme, a tudi močan dež ni mogel preprečiti dobrega vzdušja na stadionu.
Športniki, gostje in gledalci na slovitem stadionu Maracana pa so lahko uživali še v dobri brazilski glasbi, saj so znani domači izvajalci Teresa Cristina, Diogo Nogueira, Moncarco, Xande de Pilares, Hamilton Holanda in Pretinho da Serrinha poskrbeli, da se je nazadnje ves stadion zibal v ritmih sambe.