Bronasto odličje so osvojili Srbi po zmagi nad Madžari z 10:8 (3:1, 2:2, 2:1, 3:4). Naslednje prvenstvo čez dve leti bo v nizozemskem Eindhovnu. Italijani so v finalu igrali že petič, doslej pa so osvojili tri naslove in finalni obračun le enkrat zapustili poraženi. A tokrat niso mogli računati na pomoč izkušenega organizatorja igre Maurizia Feluga. Slednji je sicer sedel na klopi, a z mavčno oblogo na desni roki. Poškodbo je staknil na četrtfinalnem srečanju proti Nemčiji, bil medtem operiran v domovini, pred finalom pa se je vrnil v Zagreb spodbujati soigralce.

Tekma se je začela sanjsko za Hrvate, saj so po projektilu Mihe Boškovića že na začetku prve četrtine vodili z 2:0. Italijani so izenačili tik pred prvim odmorom, ko si je eno redkih napak privoščil hrvaški vratar Josip Pavić. Prav vratarja, italijanski gol je branil Stefano Tempesti, sta bila glavna krivca za redke zadetke. V drugi četrtini je padel zgolj eden. Na veselje hrvaških navijačev, ga je zabil njihov kapetan Samir Barać.

Tretja četrtina se je začela z novo bombo Mihe Boškovića, ki je končala za hrbtom Tempestija. Bošković, eden redkih dolžnikov v hrvaški reprezentanci, je dokazal svoje mojstrstvo in se razigral prav v finalu. Montažne tribune pa so se skoraj podrle, ko je svoj drugi gol dosegel še Andro Bušlje in Hrvaško popeljal v vodstvo s 5:2. Trije zadetki prednosti pred zadnjo četrtino so že napovedovali veliko slavje v hrvaški prestolnici.

Zadnja četrtina se je začela z golom Mara Jokovića in novima izjemnima obrambama Pavića ob igralcu manj v naslednjih dveh italijanskih napadih. Ko je za 7:2 zadel še Petar Muslim, je bilo jasno, da bodo Hrvati osvojili svoj prvi naslov evropskih prvakov. Vzdušje je prevzelo celo poražene italijanske vaterpoliste, ki so v zadnjih sekundah srečanja le še ploskali izjemnim "barakudam". Po zadnjem pisku sirene je seveda sledil obvezen met selektorja Ratka Rudića v bazen. Ko je zlezel iz njega, ga je na robu že čakal italijanski strateg Alessandro Campagna in ga močno objel.