S kakšnimi občutki zapuščate zeleno-bele, pri katerih ste preživeli domala štiri desetletja?
Težko je zapustiti klub. Zadovoljen sem, ker sem toliko dočakal v njem. Ni nobenih razlogov, da bi o njem dejal kaj slabega. Z vsemi se dobro razumem. Nikoli se nikomur nisem zameril. Pomagal sem tudi, kar zadeva navijače, sodnike … Navijačem gre vsa pohvala, ker nas vseskozi spremljajo, ko smo potovali skozi lige.

Katerih dogodkov ne boste nikoli pozabili?
Prve jugoslovanske lige. Pa ko smo v kvalifikacijah za Ligo prvakov igrali z Milanom (v sezoni 1993/94, ap. a.). Videl sem največje zvezde. Od igralcev je bil zelo priljubljen Robert Prosinečki, omeniti moram tudi Danila Popivodo, Viliju Ameršku … Ogromno je bilo velikanov.

Kdo pa je na nas pustil najgloblji vtis od trenerjev?
Zamenjalo se jih je ogromno, še posebej po samostojnosti. Najljubši mi je bil Lučjo Pertič (v klubu je deloval med letoma 1991 in 93, op. a.). Imel je dobro postavljeno organizacijo. Ni skrbel le za sebe in igralce, ampak za celoten kolektiv. Potegnil se je za delovno silo. Tudi Branku Oblaku gre vsa čast. Bil je zelo dober in korekten do nas. Tudi Bojan Prašnikar … Z nikomer nisem imel problemov, vsi so me spoštovali. Ne vem, ali zaradi starosti ali staža v klubu … Nikomur nisem deloval v ozadju, vseskozi sem bil korekten. Pomagal sem, kolikor se da. S starimi legendami, denimo z Danilom Popivodo, smo stalno ' na vezi'.

Gotovo vam je bilo leta 2005 ob izpadu 'stare' Olimpije zelo težko.
Težko sem prebolel. Še zdaj mi je hudo za bežigrajskim stadionom, da ne igramo tam. Kar je, je. Na srečo je župan napravil takšen stadion, da imamo kje igrati.

Foto: Jošt Smolej Ačimović, Olimpija Menite, da bodo v prihodnje Stožice dobile pravo nogometno dušo, primerljivo z Bežigradom?
Težko. Ne domujemo tam. Če bo Olimpija tam domovala, se bo to zgodilo. Za zdaj smo 'razmetani'. Treniramo v Kamniku, mladina v 'Jami'. V Stožicah pravzaprav gostujemo. Sčasoma naj bi se popolnila tudi infrastruktura.

Kako je bilo delati s sopogo?
Skupaj delava 37 let. Po eni strani je težko, po drugi imaš neko zaupanje, da bo reč narejena tako, kot je treba. Delal sem tudi z drugimi sodelavci. Ampak ko ni bilo plač, sva trpela oba. Kot denimo ob izpadu v peto ligo, ko sva bila brez plačil šest mesecev. Vendar sva potrpela in ekonomat je deloval kot v prvi ligi, kamor bi težko prišli, če ekonomat ne bi bil na takšni ravni. Prala sva in urejala vse ostalo, tako da so fantje prišli le trenirat.

Kje je Olimpijin domet?
Menim, da bi, če bi se klub še malo bolje organiziral, lahko brez težav postali prvaki. Maribor je mogoče ujeti, čeprav ima denimo boljšo infrastrukturo. Ampak po prihodu Mileta Ačimovića se zelo dobro dela. Če ne bi bilo predsednika Izeta Rastoderja, bogve, kje bi bili zdaj. Nekaj smole imamo s poškodbami, ampak tako je.