21-letna Anamarija Lampič iz Valburge pri Medvodah si je minuli konec tedna na olimpijski generalki v Pyeongchangu v klasičnem sprintu priborila premierno zmago v svetovnem pokalu.

Lampičeva, strokovnjaki že dlje opozarjajo na njen talent, je po Petri Majdič in Vesni Fabjan postala tretja slovenska tekmovalka, ki je stopila na najvišjo stopničko zmagovalnega odra v svetovnem pokalu smučarskega teka. Simpatična Gorenjka ne skriva, da je na tekmi manjkala vrsta najboljših, obenem pa se zaveda, da je presegla pričakovanja in izkoristila priložnost, ki se ji je ponudila: "Na startu res ni bilo vseh favoritinj, a nekje moraš začeti. Vsekakor je to dober znak in seveda imam željo, da premagam tudi prav vse najboljše."

Tekačica kranjskega Triglava je imela tudi kanček sreče, da je na tekmi sploh nastopila, saj se je odločala med nastopom na mladinskem svetovnem prvenstvu in olimpijsko generalko za igre prihodnje leto, na koncu pa se je odločila za Južno Korejo: "In tega sem zelo vesela. Zelo pomembno je, da sem videla olimpijsko progo. To si zapomniš in druge si tega ne morejo popolnoma predstavljati. Na televiziji je videti drugače. To moraš doživeti na tekmi in zdaj je to moja prednost. Vem, kje lahko naredim korak naprej, vsekakor pa sem z zmago dobila tudi novo motivacijo za trdo delo."

Proga lahko tekmovalca uniči

O sami olimpijski progi pravi, da je izredno zahtevna: "Za klasični slog mi odgovarja, za sprint v prostem slogu pa je naporna in tekmovalca uniči." V Južni Koreji je prvič preizkusila tudi taktiko: "Po polfinalu sem vedela, da moram začeti z rezervo, nato pa v zadnjem klancu pokazati vse, kar zmorem. To sem naredila, nato na spustu vozila, kot znam, in prišla v cilj z veliko prednostjo. V finalu je bilo res noro."

Kljub mladosti je slovenska reprezentantka, ki je po zmagi prevzela tudi vodstvo v svetovnem pokalu med tekmovalkami do 23 let, tudi taktično že precej izkušena, za kar ima zasluge njen oče Janez Lampič, nekdanji koledar, tudi udeleženec olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1984: "Z bratom sva se taktiko od očeta učila že na kolesu. Nekako naju je naučil, da si že vnaprej pripraviva scenarij, kako bi tekma lahko potekala. Kar se tega tiče, nama je veliko dal in nama še daje."

Prav tako kot prvo zmago, morda še bolj, si bo tekmovalka zapomnila tudi prvi sprejem, ki so ji ga priredili v Hrašah pri Medvodah. "To je bilo res dobro. Kar tresla sem se in res sem vesela. Zgodilo se mi je prvič in moram priznati, da je kar naporno, ko te vlečejo na vse strani," je po več kot 30-urni poti domov še pripovedovala tekmovalka in priznala, da ji sprejem med domačimi, prijatelji, sotekmovalci in sosedi pomeni celo več od razglasitve najboljših po tekmi, kjer je bilo čustev veliko manj: "Tukaj me je res stisnilo pri srcu."

Časa za slavje ne bo veliko, saj jo že čez 14 dni čaka nastop na svetovnem prvenstvu v Lahtiju: "Tam bi bila zadovoljna s polfinalom v sprintu, s Katjo Višnar pa si v sprintu dvojic želim med šesterico najboljših."