Vsi ljubitelji športa poznajo rdeči karton, ki je običajno namenjen izključitvi igralca ob grobi kršitvi pravil. Vsa pravila pa imajo svoj izvor. Prav zdaj mineva 50 let od množične uporabe rdečih kartonov, razlogi za uvedbo pa bodo letos stari 55 let.

Idejni oče kartonov v nogometu je Anglež Ken Aston, ki je s tem poskrbel za eno najvidnejših in najpomembnejših sprememb v nogometni igri. Zgodba ima svoj izvor na nogometnem svetovnem prvenstvu 1966 v Angliji.

Foto: EPA Rdeči karton Četrtfinale med Argentino in Anglijo 23. junija 1966 na slovitem Wembleyju, ki so ga kasneje z 1:0 dobili gostitelji SP, je postregel z danes nepredstavljivimi prizori. Na zelenici je bil trop igralcev obeh moštev, ki so se prerivali, zmerjali in brcali, oboji pa tudi niso varčevali z zmerljivkami na račun nemškega sodnika Rudolfa Kreitleina.

Sodniku kljub vsemu trudu ni uspelo narediti reda na hiter in učinkovit način. Vsega 162 cm visoki nemški sodnik je skušal izključiti 196 cm visokega Argentinca Antonia Rattina. Ta pa je sodnika dolgo ignoriral in šele po osmih minutah je Kreitlinu uspelo obrazložiti, da je tekme zanj konec.

Sodnik in nogometaš se na zelenici nista mogla sporazumeti. Po koncu tekme pa je prišlo tudi do incidenta, saj je morala pred besnimi Argentinci, ki so izpadli, malega Nemca zaščititi policija. "Rattinu sem po prekršku nad Bobbyjem Moorom povedal, da ga bom ob naslednjem prekršku izključil. Ko je na to odgovoril z žaljivo gesto, je bilo zame dovolj in odločil sem se, da mora z igrišča," se je kasneje spominjal sodnik.

Rattin pa je razlagal, da pač ne zna angleško in da res ni vedel, kaj je sodnik želel od njega. A Kreitlin po vseh teh dogodkih ni odnehal. Obrnil se je na angleškega sodnika Astona, ki je prevzel glavno vlogo pri spremembi pravil. Osnovna ideja Astona je bila, da se uvede nekakšen jasen simbol, ki bo nogometašem, nogometnim delavcem in navijačem jasno razložil, kdaj je nogometaš prejel opozorilo ali mora z igrišča.

Foto: Epa rdeči karton

Kot je to pogosto v življenju, je pomagalo naključje. Aston je šel na dveurni poti do doma mimo številnih semaforjev in skušal nato najti neke vrste podobnost, saj so bili prav semaforji tisti, ki so brez jezikovne ovire jasno določali pravila. Rumena luč je tako postala opozorilo, rdeča pa izključitev in vse to si je Aston zamislil v obliki kartona.

Prvič so bili rdeči in rumeni kartoni nato v rabi na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Mehiki. In prvi rumeni karton v zgodovini je na uvodni tekmi SP proti Mehiki (0:0) prejel tedanji nogometaš Sovjetske zveze Jevgenij Lovčev. Prvi rdeči karton je štiri leta kasneje na SP v Nemčiji prejel čilski nogometaš Carlos Caszely.

Hitro so v naslednjih letih rdeče in rumene kartone uvedli tudi v ligaških tekmovanjih. Nemška bundesliga je na primer to storila v sezoni 1970/71, Angleži pet let kasneje.

Rešitev s kartoni je bila tako učinkovita, da so nogometu sledili tudi drugi športi in osnovno pravilo uporabe kartona se ni bistveno spremenilo v petih desetletjih.

Prilagajala so se pravila, pred 30 leti je, denimo, stopilo v veljavo pravilo, da dva rumena kartona pomenita izključitev, a osnovno sporočilo kartona je ostalo enako. Rumeni karton še naprej velja za opozorilo, rdeči pa tudi ob vseh jezikovnih pregradah jasno pove, da je bila kršitev pravil igre tako huda, da mora športnik predčasno končati nastopanje.