"Pod lipo zbrana Lublana, spet vid'la bo zmago Slovana ..." je eden od verzov himne nogometnega kluba Slovan, ki so jo pred skoraj 30 leti začeli prepevati legendarni Pankrti. To ne čudi, saj je njihov vokalist Pero Lovšin še danes podpredsednik kluba, ki deluje na Kodeljevem. A zgodovina tega ponosnega ljubljanskega kolektiva je mnogo daljša. Prav letos namreč Slovan praznuje sto let neprekinjenega obstoja nogometnega moštva.
"Ta klub mi pomeni zelo veliko. Slovan živi z mano. Še zdaj se spomnim, kako smo pobirali žoge, ko so na Kodeljevem igrali izjemni igralci. Kljub krizi ga nimam nič manj rad. Sicer pa so tudi večji klubi doživljali vzpone in padce. Najbolj se me je dotaknila tabla, na kateri je bil citat Marjana Rožanca: 'Tvoj klub je kljub vsemu ... najstarejši še živeči klub v Sloveniji'. Ne glede na vse, uspehe ali neuspehe, je to ostalo z mano," nam pove Miha Jošt, trener selekcije U12, ki ima na povprečnem treningu skoraj 30 nadobudnih nogometašev. "V tej sezoni sem imel na treningih že kar 47 različnih otrok, redno jih trenira okrog 30. Med njimi je veliko fantov, ki lahko igrajo za katerokoli ekipo v Sloveniji v svoji starostni kategoriji. Dva ali trije pa že zdaj kažejo nadpovprečne sposobnosti."
Na Kodeljevem se je pisala zgodovina
V preteklem stoletju je na vzhodu Ljubljane zraslo zelo veliko vrhunskih nogometašev: Marko Elsner – kapetan olimpijske reprezentance Jugoslavije in član jugoslovanske reprezentance, Aleš Čeh – kapetan slovenske zlate generacije, Samir Handanović – kapetan slovenske reprezentance, v Slovanu pa so igrali tudi: Gregor Židan, Aleksander Knavs, Željko Milinović, Robert Englaro, Sašo Udovič, Zoran Ubavić, Ermin Raković, Sebastjan Cimirotić, Janez Zavrl, Luka Žinko, Darijan Matić, Milivoje Novaković, Džengis Čavušević, Andraž Kirm, Zlatan Ljubijankić ...
V ND Slovan so kot igralci in trenerji delovali pozneje zelo znani in uspešni slovenski trenerji in športni delavci: Marjan Rožanc, Anton Žabjek, Branko Elsner, Zdenko Verdenik, Milovan Tarbuk, Radenko Mijatović, Milovan Nikolić, Nenad Protega, Tomaž Kavčič, Safet Hadžić, Nihad Pejković, Slaviša Stojanović in številni drugi.
Med največje uspehe v članski konkurenci lahko ob dveh naslovih slovenskega državnega prvaka in osvojitvi Pokala Slovenije štejemo tudi nastopanje v 2. jugoslovanski in Medrepubliški ligi. V mlajših selekcijah je Slovan vpisal številne naslove državnega in pokalnega prvaka, produkcija vrhunskih igralcev pa je bila vedno zaščitni znak moštva s Kodeljevega.
Spet pot na vrh slovenskega nogometa, kamor Slovan spada
Praktično vsak športni kolektiv, ki ima dolgo tradicijo, je skozi svojo zgodovino doživljal vzpone in padce. Slovan je tako pred dobrima dvema letoma spet začel pot navzgor. Različni razlogi so pripeljali člansko ekipo v peti rang tekmovanja, kjer bo letos osvojila drugo mesto in ima še možnost, da se morda uvrsti v Regionalno ljubljansko ligo Legea. Kadeti in mladinci so zdaj v tretjem rangu tekmovanja, a se bodo, kot kaže, že letos vrnili nazaj med drugoligaše. Selekcija U14 pa je že pred časom potrdila napredovanje v višjo ligo, od elite jo zdaj loči le še en nivo.
"Kratkoročni cilji so povezani predvsem z mlajšimi selekcijami. Ekipo U14 želimo čim hitreje spraviti nazaj v najvišji državni rang, letos so se fantje že prebili v 1. MNZ Ljubljana, torej so le še eno stopničko oddaljeni od elite. Upamo, da bodo kadeti in mladinci že v naslednji sezoni igrali v drugi ligi, za zdaj kaže dobro. Čez dve ali tri leta pa želimo tudi s selekcijama U16 in U18 nazaj med najboljše slovenske ekipe, kjer smo bili stalnica vrsto let. Vse mlajše selekcije želimo v nekaj letih videti v najvišjem rangu. Člansko ekipo vidimo v tretji, sčasoma morda v drugi ligi. Potenciala je dovolj, seveda pa bomo poskušali doseči še več, če se nam bo ponudila možnost," nam je Jošt povedal glede tekmovalnih ciljev, ki so v primerjavi z zgodovino kluba zelo skromni.
Žalostne zgodbe pustili za seboj
In zakaj je vse skupaj padlo na tako nizko tekmovalno raven? Razlogov je več in so preveč obsežni, da bi se na tem mestu ukvarjali z njimi. Dovolj je reči le, da so malomarnost in posledične administrativne napake klub pripeljale do točke, ko je Mestni občini Ljubljana dolgoval nekaj deset tisoč evrov. Slovan je tako eno sezono plačeval za treninge in tekme na lastnem igrišču, ki so ga že pred desetletji zgradili prav "Slovanovci".
Zadolženost kluba in posledično vse bolj neurejene razmere in pogoji za trening so pripeljali do odliva mladih talentov, ki so raje odhajali k drugim ljubljanskim klubom, ki so sploh v novem tisočletju rasli kot gobe po dežju. Slovan, ki so ga dolga leta "hranili" talenti iz bližnjih naselij, kot so Moste, Štepanjsko naselje in Fužine, je prišel na slab glas. Razprtije in slaba organizacija so klub pahnile na rob obstoja. A Slovan je prevelik, da bi umrl.
Pomoč občine, boljši pogoji, večja pripadnost
Na pomoč so priskočile tudi lokalne oblasti, ki bodo v kratkem poskrbele za novo umetno podlago pomožnega igrišča, kar bo še kako prav prišlo vsem ekipam. Vsak nogometaš namreč ve, da se je na igranje na naravni podlagi, če ves teden treniraš na dotrajani trdi umetni podlagi, zelo težko navaditi. Žoga se obnaša povsem drugače in včasih zmanjka prav tisti delček sekunde, ki ga odnese pomankljiv občutek. Sodelovanje z občino je zdaj zgledno, v najtežjih trenutkih pa so na pomoč priskočili tudi nekdanji nogometaši.
"Trener pri Slovanu sem že od leta 2010. Razlika od takrat je predvsem v številu otrok, kar se je po nekaj mesecih razumljivo odrazilo tudi v učinkovitejši selekciji in posledično boljših rezultatih. Trenerji smo zdaj mlajši in bolj strokovno podkovani. Imamo pedagoge, ki so diplomanti fakultete za šport, nekateri pa se še vedno izobražujemo na ljubljanski univerzi. Razlika je vidna tudi pri tako preprostih stvareh, kot so oprema, trenirke, majice in žoge. Zdaj vse to precej bolj redno dobavljajo in imamo kakovostne pogoje za trening in igro. Ob tem smo se znova lotili tudi organizacije nekaterih dogodkov, kot je 'Slovanov dan', ko se bodo družile različne generacije kluba," nam je pot navzgor v zadnjih letih opisal Miha, ki po svojih zmožnostih pomaga tudi članski ekipi.
Miha zatrjuje, da je spet vse več ljudi, ki se identificirajo s Slovanom: "Odkar lahko klub igralce spet boljše opremi, se to seveda odraža tudi pri fantih. Ker čutijo, da se stvari izboljšujejo in da gre za organiziran kolektiv, kamor radi prihajajo, seveda zdaj tudi precej bolj nazorno pokažejo pripadnost klubu. Tako lahko spet vidiš fante, ki se po ljubljanskih ulicah sprehajajo v Slovanovih majicah in trenirkah, nekateri jih nosijo celo v šolo. Sploh fante iz bližnjih naselij, iz Fužin in Štepanjskega naselja vse pogosteje srečujem v trgovini ali na ulici, ko so oblečeni v Slovanove barve. Pred nekaj leti tega ni bilo, z neuspehi in razsulom v klubu se je izgubil tudi ponos, ki je bil na Kodeljevem vedno prisoten."
Pomoč bivših "Slovanovcev" in staršev
Ker je na Kodeljevem zraslo tako veliko reprezentantov in uspešnih nogometašev, bi marsikdo morda pričakoval, da se bodo "otroci Slovana", ki jim je uspelo, vrnili na mesto začetka svoje kariere in podprli svoj klub.
"Seveda bi si želel več podpore od bivših nogometašev Slovana, ki jim je uspelo zgraditi uspešno nogometno kariero. Sarma (Samir Handanović, op. a.) je na primer poslal komplet žog in take stvari fantom veliko pomenijo. Slovan ima toliko legend, da bi se morda lahko našel kdo, ki bi bil pripravljen klubu pomagati tudi na bolj dejaven način. Fantom bi ogromno pomenilo, da bi jih na treningu obiskal kakšen reprezentant. Že tako pridno trenirajo, po takšnem motivacijskem prijemu pa bi najbrž vadili še bolj zavzeto. Da bi Handanović ali Ljubijankić prišla na Kodeljevo in pred otroci oblekla Slovanov dres in z njimi delila kakšno ankedoto ... Česa takšnega ne bi nikoli pozabili. Sam pa vem, da skoraj vsak bivši igralec pogreša ta klub. Pogreša občutek, ki mu ga je to okolje dajalo v mladosti," nam zaupa Jošt.
Za vse boljše delovanje kluba pa je zaslužno tudi bolj odprto sodelovanje z lokalnimi osnovnimi šolami in aktivnejše vključevanje staršev.
"Jaz in Dane (Kitić, op. a.) v imenu Slovana sodelujeva tudi z osnovnimi šolami. Jaz sem zadolžen za OŠ Polje in OŠ Karel Destovnik Kajuh, Dane, ki je sicer tudi trener selekcije U14, pa je navzoč na OŠ Nove Fužine in OŠ Martin Krpan. Gre za projekt Otroške nogometne šole. Starši se tudi vse bolj vključujejo v delo kluba, z boljšimi rezultati in organizacijo pa se povečuje tudi zanimanje. So pa v drugih klubi starši še bolj vpeti v delo mlajših selekcij, pomagajo po svojih močeh. Pri nas bo stvar vsak dan boljša. Pogrešam morda tudi malce sodelovanja med košarkarsko, rokometno in nogometno sekcijo Slovana," sklene Miha, ki skoraj vsak dan dobi kakšnega novega igralca.
Slovanov dan in turnir Marjana Rožanca
Ob koncu velja poudariti vsaj še dve stvari. Na Kodeljevem bodo čez dobre tri mesece obudili tradicijo izjemno močnega mladinskega turnirja. Slovan je že leta 1969 organiziral turnir Mira Maksa Perca, ki je pozneje prerasel v eno od največjih mladinskih tekmovanj v tem delu Evrope. Na njem so sodelovali Ajax , Bayern, Ferencvaroš, Dinamo Tbilisi, Notthingam Forest, Slovan Bratislava ter številni klubi iz Francije, Italije, Avstrije, Nemčije, Češke, Slovaške in tudi klubi iz bivše Jugoslavije (Dinamo Zagreb, Hajduk, Crvena zvezda, Partizan, Željezničar, Rijeka in Sloboda Tuzla).
Mednarodni mladinski nogometni turnir (organizirali so ga enaindvajsetkrat) so pozneje poimenovali po slovenskem pisatelju in dolgoletnem sekretarju kluba Marjanu Rožancu (organizirali so ga štirinajstkrat). Tako je turnir v letošnjem jubilejnem letu 36. po vrsti in 15. z imenom Marjana Rožanca. Turnir bo organiziran 21. in 22. septembra. Povabljeni so Ajax (trikratni zmagovalec), Inter iz Milana (kontakt Samir Handanović), Crvena zvezda, Rijeka in Olimpija.
Drugi dogodek pa bo na sporedu že čez nekaj dni. V nedeljo, 23. junija, se pripravlja srečanje vseh Slovanovih generacij. Dopoldne se bodo predstavile mlajše selekcije kluba, popoldne pa se bodo pomerile ekipe klubskih veteranov in legend. Poskrbljeno bo tudi za hrano in pijačo. Podrobnejše informacije lahko pridobite na prenovljeni spletni strani Slovana, povezavo najdete TUKAJ.
Naj plapola rdeč lipov list ...
In zakaj je Slovan poseben? Gre za klub, ki vseh sto let nastopa pod istim imenom, ki ni nikoli ugasnil, da bi nato nastal nov kolektiv. Slovan že stoletje živi na Kodeljevem. Čeprav se kot nastarejši slovenski klub rada pohvali tudi šišenska Ilirija (1911), pa je treba poveedati, da je ta nastopala tudi pod drugim imenom (Hermes), da je selila svojo lokacijo in da je vmes tudi doživljala mrke. Tudi lendavska Nafta, ki je bila ustanovljena še nekaj let prej, nima neprekinjenega delovanja.
Primerjava z največjima slovenskima kluboma, Olimpijo in Mariborom, je v zgodovinskem pomenu nesmiselna, saj sta oba velikana zablestela šele po drugi svetovni vojni. Tudi Slovanov grb je nekaj posebnega. Je preprost, a še kako pomenljiv. Lipov list, obarvan rdeče. Lipov list kot simbol slovenstva, rdeča barva kot simbol krvi, delavstva, solidarnosti ... Ta grb ponosno plapola že sto let. In naj plapola še nadaljnih sto ...