Ko sem zbirala gradivo za članek, mi je ena od sogovornic namignila, da bi se pri nas mladi lahko več odločali za zastonjkarsko delo v poklicu, za katerega se šolajo, in potem ne bi imeli toliko težav z zaposlitvijo. Tako bi si nabrali izkušnje in še eno zvezdico, ki bi sijala iz njihovega življenjepisa. Tako kot se to bojda dela v tujini.

No, pri nas to pač ne vžge. In zakaj ne? Ker imajo delodajalci v Sloveniji že zdaj večinoma grde navade. Mlade izkoriščajo, zato jim ti ne zaupajo. Če bi enkrat začeli delati zastonj, bi v Sloveniji lahko zastonj delali do smrti. Lahko bi imeli krasen življenjepis (CV), a niti dneva delovne dobe. Logika delodajalcev je pač taka, da bodo, ko bo eden nehal delati zastonj, našli drugega.

Že zdaj denimo veliko podjetij, ki dobijo denar z zavoda za zaposlovanje, da vzamejo mladega izobraženca, tega po koncu raznih usposabljanj, plačanih z borimi tremi evri na uro, odvržejo kot staro cunjo. A to še ni vse, zgodba se ponavlja v nedogled: spet vzamejo novega reveža, ki jim dela na pol zastonj, da dobijo subvencijo. Tistega, ki se mu je usposabljanje izteklo, pa brcnejo na cesto. Takih zgodb je nešteto.

Zaupanje. Če podjetjem ne bi šlo le za denar, sem prepričana, da bi bili tudi mladi pripravljeni nekaj časa delati zastonj. A v zameno za takojšnjo pogodbo s konkretnim datumom zaposlitve, četudi bi bil ta za nekaj mesecev odmaknjen v prihodnost. Je pa res, da si tovrstno “dobrodelnost” lahko privoščijo 20-letniki, 30-letniki pa pač ne več. To bi lahko razumeli tudi delodajalci.