Priljubljeni župnik župnije sv. Benedikta Stranje Anton Prijatelj, ki je bil priljubljen tudi zaradi duhovitosti v svojih nagovorih, ni zapustil le župnije, ampak tudi duhovniški poklic. V spletnem obvestilu faranom župnije Stranje je pisalo: "Danes zjutraj nas je presenetila novica, ki jo je gospod župnik poslal na Nadškofijo, v kateri sporoča, da zapušča duhovništvo. S tem je zapustil tudi našo župnijo, ki jo bodo v naslednjih dneh oskrbovali duhovniki od drugod."

Ne delajte si sramote Ihanski župnik: Ker je bila karantena, vsi darujte 50 evrov

S posvetilom faranom pa se je javil tudi Anton Prijatelj, ki je v svojem slogu pojasnil svojo odločitev. Objavljamo jo v celoti.

Spoštovani farani!

Ko sem prišel na župnijo se še dobro spomnim kako mi je nekdo rekel: "Če pa ne boste delali tako kot bomo rekli, boste pa morali oditi.« No na to sem se samo nasmejal in si mislil svoje. Nihče me ne podi, odhajam sam. Vsega je enkrat dovolj oz. preveč. Za vse kar sem storil mi ni žal in vse bi še enkrat ponovil, samo s to razliko, da bi se nekaterih »losal« mnogo prej kot sem se jih. Žal mi je, ker so nekateri zaradi prijateljevanja z menoj morali marsikatero požreti, deležni so bili posmehovanja, žgražanja, opravljanja, zmerljivk...in še bi lahko našteval. S kakšno pravico govorimo o drugih? S kakšno pravico jih ponižujemo, zasramujemo..? Kdo smo, da vse povprek mečemo ljudi v isti koš? Kdo smo, da s tako lahkoto lažemo, prirejamo resnico po svoje? Ali se sploh zavedamo kakšno trpljenje povzročamo s takšnim ravnanjem? No očitno ne, saj so nekateri zelo dobri anomimni pisci. Kako pravijo: «Vse se vrača vse se plača ali palca ima dva konca in pometi pred svojim pragom«.

Odhajam iz župnije in duhovniškega poklica, ker sem se v teh letih počutil velikokrat kot kanta za smeti v katero ljudje mečemo odpadke. Kanta je polna. Polna gneva, sovraštva, laži, obrekovanja, podlosti, podtikanja, norčevanja... Rad sem bil duhovnik, duhovnik z napakami in slabostmi, ki še vedno ima rad ljudi in Boga, kar sem vedno znova ponavljal. Ne vem koliko ste poslušali moje pridige, ampak vedno ko sem pridigal sem najprej sebi pridigal, šele potem vam.

Na koncu koncev ostaneš sam. V teh letih, ko sem bil duhovnik je bilo bore malo tistih, ki so me podpirali. Mnogi so pisali pravljice za lahko noč. Se spomnite, kako me je nekdo, ki se ima za zelo vernega prekinil sredi pridige? Vsi ste bili tiho namesto, da bi se našel nekdo, ki bi rekel:«Če ti kaj ni všeč pojdi pa domov ali pa drugam k maši.« Neverjetno!! Vedno sem občudoval ljudi, ki so mi stvari povedali v glavo pa čeprav je bolelo. Ampak ti ljudje so imeli j.... velika večina pa ne. Najlažje se je skrivati in igrati hinavca. Pred menoj so se nasmihali ko so šli domov so me pa pljuvali.

Sem vsak dan starejši in želim še ta leta, če mi bodo namenjena preživeti v miru, delati stvari ki me veselijo, ne razmišljati o tem kaj govorijo ljudje, se svobodno družiti z vsemi ljudmi, biti prijatelj z ljudmi, ki jih imam rad, iti z njimi na kofe ne da se ozirajo glave in čekirajo kdo je z menoj...

Nikomur nič ne zamerim in prosim, da tudi vi meni ne zamerite, če sem včasih bil čuden. Na koncu koncev nismo tukaj zato, da bi sodili drug drugemu ampak je Bog tisti, ki presoja naša dejanja in naše življenje. Vsak tudi jaz bomo odgovarjali za svoje življenje Bogu.

Hvala vsem dobrim, odkritosrčnim, globoko vernim ljudem, tudi prijateljem, ki sem jih dobil v Stranjah ostanite zdravi, povezani med seboj in naj vas ta moj nenaden odhod ne vrže preveč iz tira, saj glede na pestro dogajanje še dobro da sem toliko časa zdržal. Vse dobro.