V življenju Dejana Pavlina, ki bo konec julija dopolnil 39 let, se prepletata bogoslužje in zdravstvo. Ne more ne brez enega in ne brez drugega.

"Že od majhnega sem bil vpet v cerkev. V tistih letih v Šentjerneju ni bilo diska in mladi smo se zbirali v farovžu. Tam sem prepoznaval in odkrival duhovniško poslanstvo, zgled mi je bil župnik Anton Trpin," pripoveduje Pavlin. Toda ves čas ga je privlačila tudi medicina in vpisal se je na srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu. "Opravljati sem začel pripravništvo v tamkajšnjem zdravstvenem domu in naredil tudi sprejemne izpite za medicinsko fakulteto v Zagrebu. Večina Dolenjcev študira tam, ker je bližje kot naša prestolnica. Toda nazadnje sem se premislil in vpisal na fakulteto za kemijo v Ljubljani."

Foto: D. M. Dejan Pavlin Lumpala sta ga s sošolcem Martinom Golobom

Nasmehne se, da je kar izkusil študentsko življenje, delal priložnostno kot natakar, bil pa tudi že spremljevalec v reševalnem vozilu za prevoz bolnikov, torej na nenujnih vožnjah. "V tistem letu sem se tudi odločil za študij teologije, da pač vidim, ali je to prava pot. Iz leta v leto se je potrjevalo, da je. Moj sošolec je bil Martin Golob, sva ga kar prelumpala (smeh). Na sv. Petra in Pavla sem 29. junija obeležil 10. obletnico posvetitve v duhovnika. Na pikniku smo praznovali še prvo obletnico posvetitve mojega prijatelja Janeza Meglena iz Laz nad Krko."

Pavlin  je bil najprej tri leta kaplan v Kočevju, nato eno leto v župniji Črnomelj-Dragatuš, leta 2017 pa so ga premestili v vas Krka. Novo okolje mu ne bi moglo biti bolj pisano na kožo, ne samo zaradi gostoljubnih domačinov, s katerimi je takoj navezal pristen odnos, ampak tudi zaradi zavetnikov cerkve. Brata dvojčka sveti Kozma in Damijan sta bila namreč zdravnika, ki sta to poslanstvo opravljala brezplačno,  ob tem pa še številne bolnike spreobrnila v krščanstvo. Legenda pravi, da sta s pomočjo angelov spečemu pacientu odrezala hudo razjedeno nogo in jo nadomestila z zdravo, ki jo je Damijan vzel pravkar umrlemu črncu.

"Vas Krka je bila v 18. stoletju največje romarsko središče na Kranjskem, v tukajšnji kaplaniji je bilo tudi po osem kaplanov. K sv. Kozmi in Damijanu, zavetnikoma zdravnikov in lekarnarjev, so zlasti radi romali kočevski Nemci. Tukaj so imeli srečanja tudi katoliški zdravniki, še vedno na ekskurzije prihajajo študentje farmacije," pojasni Pavlin.

Gradnjo mu je zaupal škof

Kot rečeno, pa je bilo župnišče med drugo svetovno vojno uničeno, ostala je le nekdanja kaplanija. A ne bo več dolgo tako. "Že moj predhodnik, župnik Marko Burger, je začel z idejnimi osnutki za novo župnišče, izpeljava projekta pa je bila moja naloga, zaupal mi jo je zdaj upokojeni novomeški škof Andrej Glavan," nadaljuje Pavlin. "Štiri leta smo urejali dokumentacijo, potrebne so bile tudi arheološke raziskave, ki so stale čez 50.000 evrov, toliko kot cela streha! Temeljni kamen smo blagoslovili septembra 2021, z gradnjo pa začeli januarja lani, vselili se bomo prihodnje leto. Projekt je ocenjen na 600 tisočakov, se pa materiali ves čas dražijo, še sreča, da smo železo kupili po stari ceni. Ker je župnišče nadomestna gradnja, bomo staro kaplanijo nato porušili, na njenem mestu pa bo država razširila cesto, zgradili bodo pločnik in uredili trg pred cerkvijo."

Foto: D. M. Župnišče Krka Dejan Pavlin je hvaležen vaščanom za vso pomoč: "Skupaj se trudimo, da delamo drug drugemu dobro in v dobro boga." V cerkvi ni nikoli dolgčas, pred kratkim, po koncu šolskega leta, se je 85 otrok udeležilo oratorija, na katerem je bil letos glavni lik Hobit. "Tema oratorijev je eno leto svetnik, naslednje pa knjižni junak. Zadnji teden v septembru organiziramo tudi Kozmijanove dneve, na katerih prepevajo zbori, vedno sta tudi dve predavanji, eno je posvetno in drugo s področja medicine ali farmacije."

Reševalce je tudi poročil

In to ne samo zaradi svetega Kozme in Damijana – zdravstvo je pač v Pavlinu pustilo neizbrisen pečat. "Če bi imel možnost, bi še hodil na kakšna izobraževanja, ves čas tudi prebiram strokovne članke," nam pove. "Med epidemijo covida-19, ko so bile cerkve zaprte, sem zasledil da v Ljubljani iščejo večje število reševalcev, in sem se javil. Po uvajanju sem začel voziti rešilca na nenujnih vožnjah, smo pa takrat tudi že naleteli na prometne ali delovne nesreče in seveda pomagali."

Po koncu korone ima Pavlin manj časa, toda v rešilca še sede: "Vodje dispečerskega centra me po elektronski pošti vprašajo, če imam čas, in kadar ga imam, se vedno odzovem. Nekajkrat na mesec sem voznik ali spremljevalec."

In tudi to še ni vse. "Poročil sem že kar nekaj reševalcev in krstil njihove otroke," se za konec namuzne Dejan Pavlin.