Prek svojega pooblaščenca Jeana Kanoyeva se je na nas obrnil 32-letni Aleksander s prošnjo, naj mu pomagamo pri njegovi javni zahvali reševalcem, policistom, pa tudi delavcem v koprskem pristanišču in vsem ostalim, ki so mu pomagali na njegovi epopeji. Na kratko smo z njim prek telefona v Belorusiji, kamor se je vrnil iz Slovenije, govorili tudi mi.

Ukradena denarnica mu je podrla svet

Kot je pripovedoval, je bil 30. septembra s svojim tovornjakom na poti v koprsko pristanišče. K nočnemu počitku se je ustavil na Ravbarkomandi in zaspal. Nenadoma ga je okoli 2. ure prebudil ropar, ki je vlomil v tovornjak. Ta mu je izmaknil denarnico in se pognal v beg, Aleksander pa za njim. Izguba denarnice je bila namreč zanj  v tistem trenutku nepredstavljiva, saj je imel v njej popolnoma vse - gotovino za potne stroške, kartice s PIN številkami vred in osebne dokumente.

Aleksander je roparja, 43-letnega kosovsko-češkega državljana, dohitel še na počivališču in se z njim zapletel v pretep. Z nožem oboroženi tat ga je pri tem tudi precej porezal, a mu Aleksander ni ostal dolžan. Ostal je tudi neomajen na roparjeve prošnje, naj ga izpusti, saj ga je hotel na vsak način predati policiji.

Policisti pa so pri prihodu na kraj ugotovili, da jo je poleg Aleksandra v pretepu močno skupil tudi ropar, zato so poleg ovadbe za roparsko tatvino za Kosovsko-češkega državljana spisali še ovadbo zaradi povzročitve hude telesne poškodbe za Aleksandra, oba pa je v roke vzele zdravstvena služba.

Preiskovalni sodnik, pred katerega so ga kasneje privedli policisti, je po pojasnilih PU Koper Aleksandra še isti dan spustil na prostost, čeprav države še ni mogel takoj zapustiti. Policisti so v bližini mesta ropa našli Aleksandrovo denarnico z dokumenti, vendar je moral počakati na konec postopka.

Dajali so mu hrano ali pa zgolj stisnili roko

Aleksandru so slovenske oblasti in ljudje sploh kljub čakanju ostali v zelo dobrem spominu. Kot nam je povedal, je moral tri dni čakati v pristanišču na svoj tovornjak, v katerem je imel tudi hrano in vse ostale potrebščine. V tem času, ko je bival v enem od kontejnerjev, so mu po njegovih besedah vsi pomagali. Tako so ga policisti vozili naokoli pri urejanju dokumentacije, naključni mimoidoči, predvsem delavci v Luki Koper pa so mu dajali hrano, zdravila ali pa so ga zgolj prihajali bodrit s stiskom roke. Posebej je tudi izpostavil pomoč postojnskih policistov in reševalcev.

"Psihično sem bil povsem na tleh in če ne bi bilo vseh teh čudovitih ljudi, ne vem kako bi preživel," nam je povedal v telefonskem pogovoru. Končno se je lahko vrnil domov, a ob srečnem koncu svoje poti takoj izpolnil namero, da se javno zahvali vsem v Sloveniji, ki so mu med preizkušnjo tako daleč stran od doma stali ob strani.