Ta teden mineva pol leta, odkar je brigadir prevzel poveljevanje Natovemu poveljstvu v Skopju. Humar, ki je rojen v Šempetru pri Novi Gorici, vojski pa se je pridružil leta 1983, je poročen in oče treh otrok. V Skopju živi v lokalnem okolju, ne v vojaški bazi, družina pa ga občasno obiskuje. Izobraževal se je v srednji podčastniški šoli v Sarajevu ter na vojaški akademiji v Beogradu in Pančevu. Med vojno je deloval leta 1991, nekajkrat je bil krajši čas v Afganistanu.

Misijo Nata prvič vodi slovenski častnik. Katere druge države članice Nata imajo po svetu takšne višje vojaške predstavnike?

Res je, slovenski častnik prvič vodi misijo Nata. Druge Natove misije in operacije po svetu trenutno vodijo pripadniki ZDA, Češke, Nemčije, Italije in Danske.

Kako drugi pripadniki Nata gledajo na poveljstvo člana iz tako majhne države?

Prvi koraki so vedno težki, vendar pa je to močno odvisno od pripravljenosti, usposobljenosti in prilagodljivosti posameznikov. Tako kolegi v Skopju kot v drugih Natovih strukturah na moje poveljevanje in poveljevanje Slovenije gledajo izrazito pozitivno. Slovenci v Makedoniji in Natu uživamo sloves zaupanja vrednega in delavnega naroda. Prepričan sem, da je moji ekipi tekom preteklega pol leta to uspelo dokazati še enkrat.

Ste kdaj, morda v diplomatskih krogih ali kje drugje, začutili negativen odnos Grčije, ker Slovenija poveljuje poveljstvu v Makedoniji?

Kot Natov predstavnik imam dnevne stike z diplomatskim osebjem. Moram izpostaviti, da nikoli nismo bili deležni kakršnegakoli negativnega odnosa grških diplomatov ali Grkov na splošno – njihovi predstavniki so tudi v našem poveljstvu. Res pa je, da so se pojavili pomisleki o tem, ali je smotrno, da misijo vodi nekdo iz regije.

Kakšni pomisleki?

Predvsem zaradi večje vpletenosti take države, v konkretnem primeru Slovenije.

Koliko pripadnikov Slovenske vojske (SV) je vključenih v misije na Zahodnem Balkanu oziroma območju nekdanje Jugoslavije? In kolikšen odstotek vseh slovenskih vojakov na misijah to predstavlja?

Na Kosovu, v Bosni in Hercegovini (BiH), Makedoniji in Srbiji trenutno sodeluje 359 pripadnikov, kar je več kot 80 odstotkov vseh pripadnikov SV v mednarodnih operacijah in misijah. S takšnim obsegom Slovenija jasno izraža svoje prioritete delovanja. Mir in stabilnost v naši neposredni soseščini sta v neposrednem interesu Slovenije, saj se na primer še dobro spominjamo beguncev iz obdobja med letoma 1991 in 1995.

Koliko jih je potem v Afganistanu?

V Afganistanu deluje manj kot 16 odstotkov sil SV, ki delujejo v operacijah in misijah.

Edino območje, kot razumem, kjer gre dejansko za vzdrževanje stabilnega okolja in projekte v sklopu civilno-vojaškega sodelovanja, je Kosovo. Kje na Zahodnem Balkanu je sodelovanje pripadnikov SV najbolj povezano s civilisti? In kakšni so ti odnosi, kje so najbolj oteženi?

Slovenski vojaki so povsod na območju Zahodnega Balkana izjemno cenjeni in dobro sprejeti. Povezave s civilnim prebivalstvom se pojavljajo povsod, kjer smo dejavni. Odnosi pa niso nikjer oteženi, predvsem zaradi poznavanja lokalne kulture in jezika. Seveda pa je zaradi jezikovne bližine odnose lažje vzpostaviti v Makedoniji, Srbiji ter BiH kot pa na Kosovu. Naše poveljstvo v Skopju je zaradi narave dela tesno vpeto v civilno okolje – med drugim je večina pripadnikov poveljstva lokalnih civilistov. Naj tudi omenim, da mi v okviru moje ožje ekipe pomaga slovenski civilist. Na Zahodnem Balkanu je sodelovanje s civilisti dokaj lahko vzpostaviti, saj je vojska pozitivno sprejeta.

Ste kdaj imeli primer, da bi slovenski vojak zasebno ostal v državi, kjer je bil na misiji? Ali so njihovi stiki z okoljem preveč omejeni, da bi se zgodilo kaj takega?

Manjše število slovenskih vojakov je zasebno ostalo na območju, kjer so bili na misiji, ali pa so se tja vrnili. Kar pa se tiče bolj poglobljenih osebnih stikov, zanje preprosto ni časa, saj se dela povprečno po deset ur in sedem dni v tednu, večina pa živi v vojaških bazah.

Poznate koga osebno ali govorite na splošno?

Poznam posameznike, ki na območju operacije ali misije delajo ali so delali kot pogodbeniki v mednarodnih organizacijah.

Spomnimo se samomora slovenske vojakinje na Kosovu pred letom. Kaj se je znotraj misij od takrat spremenilo z vidika psihološke ali svetovalne podpore vojakom?

Pripravam in psihološki zagotovitvi namenjamo še večjo pozornost. V večjih kontingentih imamo svetovalce, ki morajo postati del enote – kot taki so pri sovojakih najbolje sprejeti.

Pa so ti svetovalci novost?

Ne, v domovini in pri največjih enotah v tujini imamo že dlje časa takšno prakso. Ampak če enota deluje kot kolektiv, kar je tudi bistvo vojaške enote, je delo svetovalca zelo olajšano.

Menda smo statistična posebnost v smislu, da v misiji v tujini še noben slovenski vojak ni izgubil življenja. Zakaj je tako? So naši vojaki na manj izpostavljenih območjih?

Do zdaj med opravljanjem dolžnosti na misijah res nismo imeli žrtev. Ampak pri tem gre veliko zaslugo pripisati kakovostni pripravi pripadnikov SV. Spomnimo se samo dogodka v Afganistanu, ko je naše vozilo zapeljalo na mino, a prav zaradi njegove kakovosti žrtev ni bilo. Vojska deluje tam, kamor nas Slovenija pošlje. Pripravljeni smo opravljati vse vojaške naloge, za katere smo namenjeni.

Kakšna pa je prihodnost Zahodnega Balkana v smislu približevanja evro-atlantskim povezavam? Zlasti ob letošnji konferenci o Zahodnem Balkanu na Brdu so evropski voditelji dajali vtis, da za to regijo nimajo posebnega sporočila.

Javnomnenjska podpora za vstop v evro-atlantske povezave v državah Zahodnega Balkana zelo različna. Če govorim o Makedoniji, ljudje integracijo v evro-atlantske strukture močno podpirajo, saj se že več let opaža okrog 90 odstotkov javne podpore za vstop v Evropsko unijo (EU) in Nato. Kot je bilo sklenjeno že leta 2008, bo Makedonija v Nato povabljena takoj, ko bo razrešila spor z Grčijo glede imena. Napredek glede pogajanj z EU pa je pogojen z istim vprašanjem. V zadnjem času smo priča največji dinamiki v Srbiji s posredovanjem njene kandidature komisiji.

Ima tudi po vašem mnenju Zahodni Balkan potencial za nove konflikte? Kje je najbolj občutljivo območje?

Zgodovina nas uči, da Zahodni Balkan ima potencial za nove konflikte. Predvsem v BiH in v Makedoniji so najpomembnejša problematika neurejeni medetnični odnosi, kar konkretneje pomeni odnose med tremi etnijami v BiH in albansko vprašanje v Makedoniji. Nerazrešenost teh vprašanj pa ima lahko zelo pomembne posledice za stabilnost celotne regije.

Zdi se, da politične volje za rešitev vprašanja makedonsko-grškega spora o imenu Makedonije sploh ni. Kdaj oziroma kako hitro bi se po vašem mnenju to vprašanje lahko rešilo? In kdo bo tu moral popustiti, Makedonija ali Grčija?

Za dogovor bosta morali popustiti obe strani. Menim pa, da bi se pri tem vprašanju mednarodna skupnost morala še bolj angažirati, saj nadaljevanje tega stanja lahko zelo negativno vpliva na varnost celotne regije. Na žalost trenutno ni mogoče reči, ali bo dogovor dosežen čez pol leta ali šele čez več let.

Se morda celo v vašem poveljstvu ukvarjate s tem vprašanjem?

Nato ni neposredno vključen v reševanje tega spora, a se s tem vprašanjem pri našem delu srečujemo vsak dan.

Kako konkretno?

Teh primerov je veliko. Pri svojem delu denimo formalno ne morem uporabljati imena Republika Makedonija. Članice Nata so že leta 2008 sklenile, da bo Makedonija povabljena v zavezništvo, takoj ko bo razrešeno vprašanje imena. Posledica te odločitve je, da moramo makedonski strani nenehno pojasnjevati, da lahko ena država pri vstopu v Nato blokira drugo, saj sta solidarnost in konsenz ključna Natova principa.

Se na Zahodnem Balkanu uporabljajo naše zloglasne patrie?

Če so patrie za nekoga zloglasne, to zagotovo ne drži za vojake, saj je patria naše najmodernejše bojno vozilo, ki nam pomaga pri uspešni izvedbi nalog doma in v tujini.

Kje se torej nahajajo trenutno?

Patrie so se ob odhodu zadnjega slovenskega kontingenta začele uporabljati v Afganistanu. Tam zagotovo omogočajo večjo varnost naših vojakov.

Ste že bili na kaki drugi slovenski Natovi misiji v tujini? Bi Slovenija še kje razen na Balkanu lahko uveljavila svoj vpliv?

V letih 2005 in 2006 sem bil na Natovi misiji v BiH, nato pa sem bil do prihoda v Skopje vojaški predstavnik Slovenije pri zavezniškem poveljstvu za operacije. Trenutno je za aktivno angažiranje Slovenije še veliko prostora v naši neposredni soseščini – na Zahodnem Balkanu. Z varnostnega vidika sta zaradi bližine mir in stabilnost na tem območju za Slovenijo še toliko bolj pomembna. Obenem pa imamo na tem območju primerjalne prednosti, zato lahko prispevamo več kot drugod. Sodelovanje SV v mednarodnih operacijah in misijah je pomembno predvsem zaradi nas samih; iz tujine prinašamo neprecenljive vojaške izkušnje.