Foto: Benjamin Kovač Davor Hafnar, novinar Žurnala24. Zadnje volitve so proizvedle neverjetno število poražencev. Najprej je izgubil Janša, ki se mu je izmuznila praktično zagotovljena zmaga. Pahorjevi SD so glede na leto 2008 izgubili skoraj dve tretjini glasov. Virant je vsaj polovico glasov izgubil v zadnjem mesecu pred volitvami. LDS, Zares in SNS so se iz parlamenta poslovili.

Dober mesec po volitvah pa bi lahko le še s težavo trdili, da je volitve dobil Janković.

Kdo torej? Sta zmagala Erjavec in Žerjav, vsak s svojimi komaj šestimi poslanci? NSi s komaj štirimi? Proporcionalni (sorazmernostni) sistem se je uspešno izkazal za nasprotje svojega imena in namena. Volilni sistem pa nas ni razočaral prvič. Ne pozabimo, da je volitve povzročila kilava koalicija, zapuščina volitev iz leta 2008. Ko politiki izgubljajo čas s pričkanjem, volilci izgubljamo živce. Ko živce izgubljamo dovolj dolgo, kratko potegne sistem. Tako smo že priča prvim idejam o spremembi; zdajšnjih kolobocij ne bi bilo, če bi imeli večinski sistem.

Pa si tega res želimo? Z večinskim sistemom bi za vse večne čase dobili listo Kučan in listo Janša; dve izbiri v slovenskem primeru tako ali drugače pomenita izbiro med “rdečimi” in “črno-belimi”.

Korak v večinski sistem bi za seboj pustil del volilcev, ki se ne strinjajo ne z eno ne z drugo opcijo, in v zameno prinesel stabilnost enostrankarske vlade.

Seveda gre pri zamenjavi števila različnih možnosti za stabilnost za nevarno pot. Večinski sistem, kot ga poznajo ZDA in Velika Britanija, je pač v osnovi manj demokratičen od proporcionalnega. In ja, ko gre za Slovenijo, smo le en, zgodovinsko že večkrat storjen korak stran od enostrankarskega sistema.

Da zastrašim do konca: kriza in nezadovoljstvo z neučinkovito demokracijo sta pokopala nemško weimarsko republiko. Sledila je čudovito učinkovita vlada.