Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Spori v družinah so izjemno občutljivi, zapleteni in težko rešljivi. Najbolj, ko gre za skrbništvo otrok. Ko pride do odločanja o tem, kdo bo skrbel za otroke, imata partnerja, družina, za sabo težke dogodke, spore, prepire, morda tudi fizično nasilje... Preko otrok se marsikdaj maščujejo drug drugemu, preko otrok si skušajo zadati še večjo bolečino. Čustva je nemogoče pustititi ob strani. Nobena odločitev, ki je sprejeta, ne zadovolji vseh strani. Argument, da gre  za dobro otrok, je za tistega, ki je osebno vpleten, težko sprejeti.

Solze, ječanje, gnev, ki so posledica vedno hujšega očutka, da sta žrtev krivičnega ravnanja CSD, vedno večja bolečina. To je podoba starih staršev iz Velenja, ki jo spremljamo že več kot deset dni. Človeka, ki jima usoda ni prizanašala, sta na robu zloma. Žalostno ju je gledati.

Žalostno pa je gledati tudi ljudi okoli njiju. Preden so otroka odpeljali v rejniško družino, sta najela odvetnika, deset dni po tem ju zastopajo že trije odvetniki. Vsakodnevno se pojavljajo novi ljudje, ki se izdajajo za njune svetovalce. Zanju se zavzemajo številni samoimenovani dobri ljudje in ljudje, ki trdijo, da pomagajo ljudem v stiski.

In stara starša sta v hudi stiski.  Njuno bolečino razpihujejo sovaščani, lokalni politiki in celo, brezsramno, politika. Vsi vedo vse: kaj in kako se je dogajalo v družini, kako napačno je ukrepal CSD, kaj je najboljše za otroke in česa si ne zaslužijo stari starši. V resnici večina ve predvsem, kako prisloniti svoj lonček, kako požeti nekaj medijske pozornosti, kako pridobiti naklonjenost volilcev. Sebi v prid, ne starim staršem in otrokom.

Njuno bolečino so razpihnili tudi vsi tisti, ki so prve dni izrazili dvom v delo CSD-ja, ne da bi vedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo.  Njuno bolečino razpihujemo mediji, družabna omrežja, ogromna množica ljudi, ki ne pozna in tudi nikoli ne bo poznala vseh podrobnosti, ki so botrovalne odločitvi CSD.

"Spet niso povedali ničesar," je slišati po tem, ko svoje ugotovitve predstavljajo socialna inšpekcija, pristojna ministrica in varuhinja človekovih pravic. Čeprav so v resnici povedali vse in celo preveč, dvom, da je CSD otroke vzel kar tako, ostaja, strah, da se to lahko zgodi vsakemu staremu staršu, ki bi se znašel v taki situaciji, ni splahnel. Ostaja prepričanje, da vnuki spadajo k starim staršem, ne glede na vse. Da o usodi otrok odločajo tujci, čeprav usposobljeni strokovnjaki, za mnoge nesprejemljivo. Zato krvoločno zahtevajo podrobnosti življenja v družini, zaradi katerih se je CSD-odločil, da da otrtoka v rejništvo. Pa bodo te podrobnosti pomirile ljudi? Bodo takrat prikimali CSD-ju: ja odločili ste prav? Ali pa bo množica, z odvetniki, "svetovalci" lokalnimi in državnimi politiki na čelu, gonila naprej, v nove spore, nove proteste, nove peticije? Z novimi pomisleki hotela še in še podrobnosti? Kaj bo to pomenilo za stara starša in kam bo jo to pripeljalo?

Z vsakim dnem, ko se zgodba poglablja, sta otroka, s katerima se je usoda že tako neusmiljeno poigrala, še bolj zaznamovana, z vsakim dnem jima je naloženo večje breme. Njuna imena so bila objavljena v številnih medijih, prijela se ju je oznaka "velenjska" oziroma "koroška dečka". Z njo bosta rasla in odrasla. Vedno bosta tista otroka, ki jima je oče ubil mamo in ki ju je CSD vzel dedku in babici.

In z vsakim dnem, ko se zgodba poglablja, sta na slabšem dedek in babica. Ne le zato, ker na plan prihajajo nove podrobnosti o njima, resnične in neresnične, ne le zato, ker se bosta zdaj zdaj strla, temveč tudi zato, ker se z vsakem takim dnem zapirajo vrata, da bi bila dedek in babica, da bi srečala svoje vnuke. To se bo zgodilo, ko se bosta umaknila od kamer, ko bosta za sabo pustila množice "podpornikov". Če nam je v resnici mar za te otroke in stara starša, jih mi, ki ne vemo ničesar, pustimo, da zadihajo. V upanju, da imajo ob sebi tudi ljudi, ki bodo ustavili njihovo zlorabljanje.

sergeja.hadner@zurnal24.si