Zgodba se je iztekla po slovensko in če bo kdo kdaj o sumih evtanazije v ljubljanskem kliničnem centru posnel film, bo to morbidna drama brez enega samega dramaturškega vrhunca.
Izkazalo se je namreč, da naš junak ne zna normalno komunicirati, da imajo njegovi šefi težave z ukrepanjem celo v primeru suma umora, da na nevrološkem oddelku dajejo infuzije, za katere ne vedo, kam tečejo, da ni nikoli pametno reči ne, če vam ponudijo obdukcijo, da lahko, če vas ali vašega svojca bognedaj zadane kap, postanete figura v igrah, ki se jih za dokazovanje svojega prav igrajo oddelčni zdravniki, da strokovni nadzor ne najde nobenih dokazov, da je v bolnicah premalo postelj in da se o evtanaziji ne smemo niti pogovarjati, ker so (!) povsod, kjer je dovoljena, razkrili tudi zlorabe.
Zdravnika, ki se je z govorjenjem o evtanaziji in nastavljanjem smrtonostnih infuzij le malo šalil, odpustijo, ta isti dan napove, da se bo obrnil na sodišče, njegov odvetnik pa pravi, da ima le slab smisel za humor, zaradi česar ga pač ne bi smeli odpustiti. Čisto nič ne bom presenečen, če se čez kakšno leto ali dve s pravnomočno sodbo vrne v službo!
Naša morbidna drama bi se zaključila tako kot življenje: o resničnih problemih se ne upamo in ne znamo pogovarjati, hodimo v krogu in nič se zares ne spremeni. Obisk v kinu bi bil boren, bi pa dobili verodostojen filmski avtoportret.