Pred tremi leti nam je šlo pri pridelavi zelenjave na bolje. Samooskrba se je povečevala, predlani – za leto 2012 imamo namreč zadnje, pravkar objavljene uradne podatke – pa je znova upadla. Pridelava se je zmanjšala za skoraj desetino, na srečo pa smo tudi pojedli manj zelenjave kot leto prej. Razlika med pridelavo in porabo bi lahko bila še večja. Paradoksalno je, da država prav v zadnjih letih spodbuja porabo v Sloveniji pridelanih živil z davkoplačevalskim denarjem, vedno več pa se govori tudi o domači pridelavi, vrtičkarstvu in mnogih pozitivnih učinkih obeh.

Samooskrba. Če ne prej, smo se morali Slovenci – kot o mnogih drugih stvareh – o samooskrbi in o tem, kako dolgo in kaj bi jedli, če bi nam zaprli ceste in Luko Koper, zamisliti ob zadnji ledeni ujmi. Domačije v hribih, ki imajo hrano večinoma doma, so bile ob izgubi elektrike manj ranljive kot domovi v mestih, kjer so ljudje navajeni udobja supermarketov. Te zalagajo tovornjaki, ki nam zelenjavo pripeljejo iz Italije, Španije, Grčije. Koliko časa bi bili siti, če bi jutri zaprli vse trgovine v vaši okolici? In kaj bi naredila država, če bi hrano jutri tisti, ki jo danes v duhu proste trgovine še delijo z nami, prenehali dostavljati? Kako kratkovidna družba smo, ko kupujemo poceni uvoženo, namesto da bi na svoji zemlji raje sami pridelali še cenejšo hrano? Ne slepim se – nekdo mora delati tudi za tekočim trakom in v pisarni, vseeno pa bi lahko zemljo za obdelovanje z malo volje – namesto, da jo pozidamo – našli vsaj tistim, ki želijo povečati osebno samooskrbo.